Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [13]

France Dejak: Zima leta 1945–1946 je bila zelo lepa. Zbrali smo zemljevide in jih preučili ter se v tisti mladostni zagnanosti, ne preveč pripravljeni, odločili, da gremo 3. januarja čez mejo v Italijo. Poslovili smo se od domačih, ki so bili vsi zaskrbljeni, kaj vse se nam lahko pripeti. Seveda smo vzeli s seboj orožje, bili smo v civilu, s seboj pa smo imeli tudi »titovke«, za vsak slučaj. Oblečen sem bil v dežni plašč, ki je bil malo podoben vojaškemu, na njem pa sem imel našitke oficirja Titove vojske. Šli smo preko Boncarja, potem za Ložem in za Cerkniškim jezerom v pogorje Javornik. Vreme se je poslabšalo in vse je kazalo, da bo snežilo.

Ko smo šli v hrib, smo se nenadoma srečali z oboroženim partizanom. Ker sem imel našitke oficirja, me je pozdravil. Vprašali smo ga, kam gre in dejal je, da v Kozarišče po pošto, stanuje pa nedaleč od tukaj z okrog 30 knojevci na stari jugoslovanski meji. Legitimiral sem ga. Bil je doma iz Trsta, mobiliziran 3. maja 1945.

France Dejak je leta 1995 obiskal rojstno vas Dolenje Laze pri Ribnici in pokazal hiše, kjer se je po vojni skrival (14. 7. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Prišli smo le do Javornikov nad Cerkniškim jezerom

Poslovili smo se in odšel je proti dolini, mi pa v hrib. Verjetno smo se mu zdeli sumljivi, saj smo bili v civilnih oblekah in govorili smo nekakšno srbohrvaščino (ne vem zakaj). Imel sem tudi brado, ker se nisem bril že od maja. Gotovo nas je obšel in hitel drugim povedat, kaj je videl. Mi pa smo se tudi zavedali nevarnosti, zato smo s poti zavili v desno, da bi obšli tiste knojevce. Ko smo po nekako petih minutah prišli vzporedno z njihovo barako ali bunkerjem, ki smo ga videli, so pritekli knojevci ven in pričeli vpiti »Stoj!« Začeli so streljati, a nas verjetno niso videli, ker smo bili v grmovju. Bežali smo v nasprotno smer od stražarnice in med begom naleteli na še eno, ker smo bežali po mejni poseki, da smo bili bolj gibljivi. Videli nismo nobenega stražarja, toda iz bunkerja se je kadilo, torej je bil zaseden. Takrat je tudi začelo na vso moč snežiti, tako da smo kar kmalu puščali za seboj sledi, kar nas je motilo in skrbelo. Kaj, če pridejo za nami po sledi. Vedeli smo tudi, da se ne smemo ustaviti, da moramo naprej, da se čim bolj oddaljimo od tega kraja. To naše beganje je trajalo kar nekaj ur, tako da smo izgubili orientacijo. Ko smo prišli do neke vode, nismo vedeli, ali smo pri Cerkniškem jezeru ali pa na drugi strani hriba, kjer je jezero Petelinje. Še vedno je močno snežilo, tako da smo videli le deset metrov pred seboj. Začeli smo prečkati Cerkniško jezero, ki poleti ponikne, pozimi pa se napolni. In takrat ga je ravno zalivalo. Po suhih, nezalitih prehodih smo hodili zelo dolgo in končno prišli na suho nekje med Doljnim Jezerom in Martinjakom. Snega je bilo okrog 20 do 25 cm.

France Dejak je leta 1995 obiskal rojstno vas Dolenje Laze pri Ribnici in pokazal hiše, kjer se je po vojni skrival (14. 7. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Naša mokra obleka je kar zmrznila, čeprav smo se zarili v seno

V vasi Martinjak sta pred hišo, ki je izgledala kot gostilna, stali dve kolesi. Stopil sem v vežo, ki je bila temna, ker je bila že noč, svetloba je prihajala le iz kuhinje. Ko sem ropotal po veži, so se odprla kuhinjska vrata in videl sem, da v kuhinji sedita dva oborožena vojaka. Vprašal sem nekako nerazločno, kako dolga je pot do Cerknice, da bi tisti ženski ne bilo sumljivo. Pravi, mislite do Cerknice? Odgovoril sem, da, in ona mi je odgovorila, da ni daleč, dobre pol ure hoda. Povedal sem mojima kolegoma, kaj sem izvedel, in hitro smo jo mahnili po cesti. Čez nekaj sto metrov smo prišli do kozolca, ki je stal ob cesti in smo se spravili vanj; malo zaradi varnosti, če smo jim bili sumljivi in bi nam sledili, in pa, ker je bilo nadaljnje potovanje v tem snežnem metežu nevarno.

Kmalu nato je nehalo snežiti, zjasnilo se je in bilo zelo mrzlo, tako, da je naša mokra obleka kar zmrznila, čeprav smo se zarili v seno.

France Dejak je leta 1995 obiskal rojstno vas Dolenje Laze pri Ribnici in pokazal hiše, kjer se je po vojni skrival (14. 7. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Ognja ni bilo, mraz pa tak, da smo šklepetali z zobmi

4. januarja, okrog 3. ure zjutraj, smo vstali in nekaj časa šli kar po glavni cesti, nato pa zavili na neko stransko in po njej v hrib Slivnico. Bilo je zelo naporno, ker je zelo strmo in gora je visoka čez 1.000 metrov. Šli smo naprej in prišli v bližino Blok in Nove vasi, čez Bloško planoto mimo Globeli, nato malo po Veliki gori na Novo Štifto. Tako smo torej spet bili tik pred domom. Zgodaj 5. januarja smo prišli do Nove Štifte, kjer je božja pot s cerkvijo, čisto pod Veliko goro. Skušali smo zakuriti ogenj, da bi se malo posušili in pogreli. Imeli smo vžigalice, vendar je bilo vse mokro, zato smo obupali, da nam bo uspelo zakuriti. Vse naše prizadevanje je bilo zaman. Ognja ni bilo, mraz pa tak, da smo šklepetali z zobmi. Ker nam ni kazalo, da bi ostali v gozdu ves dan v tem mrazu in mokri obleki, smo se začeli pomikati proti cerkvi in samostanu.

France Dejak pred župniščem pri Novi Štifti pri Ribnici. Foto: Ivo Žajdela

Vse te vaše žrtve in napori so nesmiselni

Okrog 8. ure zjutraj smo potrkali na samostanska vrata. Nekdo je prišel odpirat in prosili smo, naj pride pater Ambrož. Ko je prišel, smo mu rekli, da smo križarji in da nas je to neurje dobilo prav tukaj in ker do večera ne moremo prek Ribniške doline proti Dolenjski, ga prosimo, da nas sprejme v samostan, da se ogrejemo in posušimo, z nočjo pa gremo naprej. Takoj nam je obljubil pomoč, videlo pa se je, da nas ni vesel, kar smo razumeli. Rekel je, da bo v knjižnici zakuril gašperček, da se lahko posušimo in ogrejemo, pa tudi zato, da nas drugi ne bi videli.

Pater nas je odpeljal v knjižnico in zakuril peč, mi pa smo se sezuli in slekli mokre cape. Pater nas je začel spraševati, kdo smo, kaj sploh počnemo in kaj sploh mislimo, da bomo dosegli. Mi smo sicer pretiravali, da nas je veliko, da smo organizirani, priznani in da bo kmalu prišlo do zasuka. Pater pa nam je rekel: »Bodite pametni. Nič ne boste naredili, partizani so angleški ljubljenčki. Vse te vaše žrtve in napori so nesmiselni.«

Prinesel nam je tudi malo tople hrane, saj posebne lakote nismo trpeli, ker smo imeli v nahrbtnikih še zalogo kruha in slanine.

France Dejak pred romarsko cerkvijo pri Novi Štifti pri Ribnici, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Zunaj se je nekdo naslonil na okno, kjer smo bili mi

Okrog 11. ure dopoldne se je zunaj nekdo naslonil na okno, kjer smo bili mi. Mislili smo, da je to morda samo naključje, lahko pa smo tudi izdani. Ko smo ga opazili, smo se hitro oblekli v napol mokre cape in bili pripravljeni, da sprejmemo tudi boj, če bo treba.

Slišali smo, da je tisti človek prišel v samostan, govorjenja pa nismo razumeli. Čez čas je spet odšel. V knjižnico pa je prišel pater in nam povedal, da je bil to Jože Bojc, Vrtačarjev iz Nemške vasi, brat Pavle Bojc, znane partizanske zdravnice. Rekel pa je, da je prišel zato, ker je že proti koncu vojne pustil v samostanu nahrbtnik, z naročilom, da ga bo že enkrat pobral, zdaj pa je prišel, da ga vzame. Pater mu je dejal, da nahrbtnika ni več, ker so eni partizani v samostanu puščali svoje stvari, drugi so jih pa pobirali.

France Dejak pred oltarjem romarske cerkve pri Novi Štifti pri Ribnici, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Za samostanom smo se spustili na odprto zasneženo polje

Mi s tem odgovorom nismo bili zadovoljni. Bali smo se, da nas ni kdo naznanil in da je bil Bojc samo predhodnica, zato smo se nemudoma na zadnji strani samostana spustili po strmini in snegu na odprto zasneženo polje. Začelo je tudi spet snežiti, tako je bila vidljivost zelo majhna. Nismo pa se hoteli umikati v hrib Velike gore, ker če smo bili res izdani, bi to za nas pomenilo smrt, ker bi nas po sledi v snegu hitro dobili.

Po zelo kratkem času smo prišli na pot, ki povezuje vasi in kmalu tudi na shojeno pot ter prišli do hiše, po domače pri Selanu, pod vasjo Jurjevica. Tam so imeli svinjak tik ob poti, tako da smo na­redili le dober korak s poti in smo bili v svinjski kuhinji, veseli, da smo tako zabrisali sled. Spet smo se počutili varne, saj zdaj nas niso mogli več slediti.

Goršetova hiša v Zapužah pri Dolenjih Lazih pri Ribnici, kjer se je France Dejak po vojni skrival, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

»Kar slovensko govorite, saj vas poznam«

Zelo nas je zeblo. V kuhinji je bil železen kotel za kuhanje svinjske hrane, bila so tudi drva in vžigalice. S Francetom sva nanosila sneg v kotel, ker bi brez tekočine lahko počil in sva zakurila.

Nenadoma se je prikazal deset let star domači sin. Verjetno se nas je ustrašil, kar ni bilo čudno, saj smo bili kot strahovi. Govorili smo hrvaško in mu rekli, naj gre po mamo. Lojze se je skril, ker je menil, da nas ljudje že preveč videvajo. Ko je prišla, saj smo jo poznali in vedeli, da je zanesljiva, smo ji povedali, da smo križarji in da nas je to neurje ustavilo tukaj, da pa se bomo takoj, ko bo tema, spet umaknili. To je bilo med 1. in 2. uro popoldne.

Nato je prišla tudi njena 20-letna hčerka Iva, ki nas je nekaj časa opazovala in poslušala, nato pa je rekla: »Kar slovensko govorite, saj vas poznam.« Prosili smo jih, naj o vsem tem molčijo, kar so obljubili in besedo držali.

Dolinarjeva hiša v Dolenjih Lazih pri Ribnici, kjer se je France Dejak po vojni skrival, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Domači so nas bili veseli in žalostni hkrati, ker je bila tista naša svoboda še daleč

Ko se je znočilo, smo zapustili te dobre ljudi in prav kmalu spet prišli domov h Kozinovim v Sušje. Domači so nas bili veseli in žalostni hkrati, ker je bila tista naša svoboda še daleč.

Tako smo srečno prebili zimo. Spomladi smo naredili nekaj nočnih sprehodov, kar je bilo za nas zelo koristno, zdravstveno in čustveno, poleti pa smo se nekajkrat podali za ves teden ali še dlje v naravo: s seboj smo vzeli hrano in nekaj posode, nakopali krompir kar na njivah, sposodili smo si tudi kakšno kokoš ali zajca. To nismo imeli za greh – preživeti smo se morali.

Navadno smo šli čez Travno goro in daleč v notranjost mogočnih gozdov Velike gore. Pripravili smo šotor ali malo strehe, če bi deževalo. In to v kakšnem težko dostopnem kraju; pa tudi na vzvišenem, tako da bi ga videli in bi se lahko umaknili, če bi se nam kdo približal. Kuhali pa smo daleč stran, da nas dim ne bi izdal.

Tepkova hiša v Dolenjih Lazih pri Ribnici, kjer se je France Dejak po vojni skrival, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Zimske mesece smo se morali zaposliti, ker so bili najhujši

Za vsakim poletjem pa je prišla zima, ko smo bili bolj navezani na domove; smo pa občasno šli tudi v najhujši zimi iz enega v drugo skrivališče. Vedno smo bili v nevarnosti. Ena sama napaka bi bila za nas usodna.

Zimske mesece smo se morali zaposliti, ker so bili najhujši. France je pisal pesmice, Lojz je krpal nogavice za domače, pa tudi plesti jih je znal. Nekaj časa smo imeli celo pravo delavnico, kjer smo iz koruznega ličkanja izdelovali preproge, košarice in druge stvari. Tri leta so bila dolga doba.

Včasih smo naredili tudi kakšno neumnost, zaradi katere bi prav lahko nastradali mi sami, naši domači, ali pa ljudje, pri katerih smo bili.

Nekoč smo na primer ujeli sosedovega mačka, ki je hodil k nam, in mu na rep privezali prazno pločevinko. Letal je kakor nor po vasi, toda kaj če bi kdo videl, da je pritekel iz naše hiše, kjer je bila samo moja mama in njen 84-letni oče. Gotovo bi jim to dalo misliti. Bile so tudi druge neumnosti, ki smo jih počenjali v tisti mladostni razposajenosti.

France Dejak pred starodavno lipo pred romarsko cerkvijo pri Novi Štifti pri Ribnici, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Začel sem pisati sestri na Koroško, kaj se godi z nami

Nismo pa počeli samo neumnosti. Videli in čutili smo, koliko skrbi, trpljenja in žrtev, zatajevanja in nevarnosti je bilo povezanih z našim skrivanjem. Toda naši domači se niso nikdar naveličali, nikdar pokazali nejevolje, nikdar godrnjali. Vse so prenašali, samo da smo bili mi srečni in da bi bili mi, pa tudi oni sami, enkrat rešeni vsega tega.

Vse to smo čutili, le pomagati nismo mogli. Kolikokrat je mama po celodnevnem težkem delu, čeprav je bila utrujena in potrebna počitka, presedela pri meni v skrivališču po cele ure, velikokrat dolgo v noč, samo da mi je dajala moči, da ne omagam.

Začel sem pisati tudi sestri na Koroško, kaj se godi z nami oziroma v kakšnem položaju smo. Iz pisave in načina pisanja je spoznala, da sem to jaz. Zato je tudi ona začela iskati poti za našo rešitev, kar ji je tudi uspelo.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [15]

France Dejak kot govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 27. junija 1993. Zadaj sedijo, stiški opat Anton Nadrah, Tine Velikonja, nadškof Alojzij Šuštar, Anton Drobnič. Foto: Ivo Žajdela

1/15