Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [14]

France Dejak: 22. maja 1948 so s Koroške prišli ljudje, ki so bili pripravljeni, da nas peljejo čez mejo. Moja sestra je pretrgala svojo sliko: polovico je poslala domov, polovico pa je dala tem našim rešiteljem. Skupino je vodil Marko Malovrh (doma iz Ljubljane), v njej pa sta bila še Ivan Papež iz Lopate v Suhi krajini in Ivan Ferkulj, doma prav tako blizu Lopa­te. Tako bi vedeli, da so rešitelji pravi, naša polovica slike pa bi njim zagotavljala, da imajo opravka s pravimi ljudmi. Sestra pa ni dala našega naslova, temveč sosedovega, ker so tam vedeli za nas. Bala se je, da ne bi prišlo do nesreče, in tudi rešiteljem je to povedala.

France Dejak je leta 1995 obiskal rojstno vas Dolenje Laze pri Ribnici in pokazal hiše, kjer se je po vojni skrival; pred vaško lipo (14. 7. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Nekoč je sredi noči soseda potrkala pri nas

Tako je nekoč sredi noči soseda potrkala pri nas in povedala mami, kdo je pri njih. Mama se je odpravila tja in jih vprašala, naj se izkažejo, kdo so. Povedali so ji o sliki, imeli je pa niso, ker so jo izgubili. Bilo je precej govorjenja, preden so se sporazumeli oziroma si zaupali, da so pravi. Mi pa smo bili ves čas pripravljeni, da ne bi bili presenečeni.

Končno, tik pred jutrom, so prišli k nam, in prav kmalu smo si dokončno zaupali, ker je bil eden med njimi med vojno domobranec v Ribnici.

Naslednji dan so bili pri nas, da so prespali in da smo si mi vse uredili za odhod. Drugi večer smo šli peš do Ljubljane in jo obšli z dolenjske strani do kolodvora v Šiški. Tam je eden naših kupil vozovnice za vlak proti Jesenicam, ki naj bi odpeljal enkrat popoldne.

France Dejak v rojstni vasi Dolenji Lazi pri Ribnici, kjer se je po vojni skrival, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Zaslišali smo »Stoj!« in nato rafal iz brzostrelke

Ker smo imeli do odhoda še nekaj časa, smo odšli v bližnjo gostilno, malo pred odhodom vlaka pa na postajo in se odpeljali. Pred tem smo se dogovorili, kako se bomo vedli na vlaku, kaj moramo narediti, če bi morali izstopiti itd. Bili smo sicer v istem vagonu, a vendar smo se delali, kakor da se ne poznamo. Okrog 10. ure zvečer smo prišli na postajo Podkoren, kjer smo izstopili in se napotili v dveh skupinah, malo oddaljenih druga od druge, po cesti ob Savi.

Prav kmalu pa smo se srečali z dvema miličnikoma, ki sta šla proti postaji, mi pa od nje, vsak po svoji strani ceste. Ne mi ne miličnika nismo pozdravili, vse srečanje je minilo tiho. Vojaka sta hodila ob kolesu, puške pa so jima visele na prsih. Mi smo takoj po srečanju zavili na desno proti Savi, ki je bila prav tam zelo ozka in deroča. Našim spremljevalcem je bil teren znan. Poslali so naprej Ivana Papeža, da bi ugotovil, če je brv čez Savo prosta ali zastražena. Ko pri brvi ni opazil nič sumljivega, jo je s krepkimi koraki in ropotom mahnil čez, prepričan, da ni nobene nevarnosti, z ropotom pa nas je hotel opozoriti, da je pot prosta. Ko pa je prišel na drugo stran, smo zaslišali »Stoj!« in nato rafal iz brzostrelke.

France Dejak v rojstni vasi Dolenji Lazi pri Ribnici, kjer se je po vojni skrival, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Bili smo v tako zaželeni svobodi

Sezuli smo čevlje in zavihali hlače do kolen. Prijeli smo se za roke, vseh pet in krenili prek vode. Sava je tam tako deroča, da bi posameznika odnesla. Ko smo prišli na drugi breg, smo v največji tiši­ni bosi nadaljevali pot v hrib. Bilo je okrog 11. ure zvečer. V največji tišini smo tako bosi hodili vso noč in ko se je pričelo daniti, smo prestopili jugoslovansko-avstrijsko mejo. Bili smo v tako zaželeni svobodi.

Ko smo se na avstrijski strani po blatni stezi spuščali v dolino, smo opazili Ivanove sledi, ki jih je puščal zaradi napada ob Savi. Imel je izredno velike čevlje in stopinje so bile sveže. Tako smo bili skoraj prepričani, da se je tudi on rešil. Zato smo bili še bolj veseli rešitve, ker nas je prej žalostilo in skrbelo, kaj je z njim, ali je bil ubit ali ujet. Ko pa smo prišli v dolino do naše javke, so nam potrdili, da se je vrnil in se že pred kakšno uro odpeljal z vlakom v notranjost Avstrije. Bil je ranjen v roko in je moral čim prej oditi, da dobi zdravniško pomoč.

France Dejak je leta 1995 obiskal rojstno vas Dolenje Laze pri Ribnici in pokazal hiše, kjer se je po vojni skrival (14. 7. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Takoj je uganil, kdo smo in dejal: »Zdravo, Jugoslovani!«

Tudi mi, vseh pet, smo se še isti dan odpravili na železniško postajo. Kupili so nam vozovnice, ker pa smo bili v obmejnem pasu, je bilo pričakovati, da bo avstrijska policija vlak kontrolirala in zahtevala dovoljenja. Teh pa mi trije begunci nismo imeli. Rekli pa so nam, naj kar povemo, da smo pribežali iz Jugoslavije, da nas bodo sicer pridržali, da pa bo vse v redu. Begunci iz Jugoslavije so namreč prihajali vsak dan.

Kljub temu smo brez vsakega pregleda srečno prispeli v Beljak. Imel sem naslov moje sestre, ki je bila v službi pri nekem veletrgovcu (Peroti). Prišli smo na naslov in naleteli prav nanj ter ga povprašali po sestri. Takoj je uganil, kdo smo in dejal: »Zdravo, Jugoslovani!« Govoril je tudi malo slovensko in italijansko. Bil je zelo dober človek. Povedal nam je, da je sestra prav tisti dan odšla v taborišče, ker nas je pričakovala, menda so ji povedali, kdaj približno naj bi prišli. Vrnila se je še pred nočjo.

France Dejak v rojstni vasi Dolenji Lazi pri Ribnici, kjer se je po vojni skrival, 14. 7. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Ne vem, kako bi bilo, če ne bi imeli znanih in naklonjenih ljudi

Dobili smo vsak svojo sobo in lepo so nas pogostili. Drugi dan smo šli v begunsko taborišče Spittal ob Dravi. Tam je bilo ogromno ljudi, največ Slovencev, nekaj pa jih je že emigriralo v Kanado in Argentino.

Tam smo dobili stanovanje na črno. Dobri ljudje so se malo stisnili in nam odstopili ležišča, s hrano pa je bilo prav tako. Nič uradnega. Povedali so nam, da bomo dobili papirje, ko se vrnemo iz karantenskega taborišča, in potem bomo upravičeni do stanovanja in hrane. Ne vem, kako bi bilo, če ne bi imeli znanih in naklonjenih ljudi. Morda se to čudno sliši, a tako je bilo.

France Dejak je leta 1995 obiskal rojstno vas Dolenje Laze pri Ribnici in pokazal hiše, kjer se je po vojni skrival (14. 7. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Tri tedne v karantenskem taborišču Brnca

Čez kak teden dni smo šli spet v Beljak. Gospodar Peroti nam je dal vse najpotrebnejše, kakor zobne ščetke, kalodont, milo, brisače, pa mislim, da tudi nekaj perila in hrane. Potem nas je naložil na svoj avtomobil in odpeljal v karantensko taborišče Brnca in zaželel vse najboljše. Taborišče je bilo ograjeno in na vhodih zastraženo. Stražar nas je ustavil, ko pa smo povedali, kako je z nami, nas je odpeljal v taboriščno pisarno.

V tem taborišču smo ostali tri tedne. Bili smo zaslišani, da so ugotovili, če smo res to, kar govorimo, da nismo kakšni verižniki. Takrat se je namreč dogajalo vse mogoče: ljudje s slabim ozadjem so preprosto prišli v taborišče in se proglasili za begunce iz Jugoslavije, v resnici pa so si dali drugo ime in s tem prikrili vse svoje lumparije.

Pregledani smo bili tudi zdravniško, da ne bi prenašali kakšne nalezljive bolezni. Po treh tednih smo dobili papirje in poslali so nas spet v Spittal, kjer so nas sprejeli, a spet le na črno. Rekli so, da je zdaj treba napisati prošnjo za sprejem v organizacijo IRO, šele potem da bomo upravičeni do stanovanja, hrane, oblek itd. Bili smo torej spet odvisni od milosti dobrih ljudi. Toda kmalu nam je tudi to uspelo in postali smo pravnomočni begunci. Mislim pa, da je bilo pri tem tudi malo birokracije ali pa smo bili premalo sitni.

France Dejak je leta 1995 obiskal rojstno vas Dolenje Laze pri Ribnici in pokazal hiše, kjer se je po vojni skrival (14. 7. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Štiri tedne smo podirali drevje

Ker smo spoznali, da z miloščino ne bo nič, smo iskali delo in ga našli pri podjetju Cerkveno v Flattach, in to za sekanje lesa. Vsak ponedeljek zgodaj zjutraj so nas s tovornjakom peljali na določene kraje, od koder smo potem hodili še par ur v hrib do kraja, kjer je bilo naše delo. Naredili smo si ležišča in jih pokrili z vejami in lubjem, da bi se obvarovali pred dežjem. Tam smo ostali ves mesec, štiri tedne, od ponedeljka do sobote.

Preddelavec je razporedil delo: eden je čistil in sekal grmovje, da smo lažje prišli do dreves; dva sta podirala drevje; eden je odsekoval veje, dva sta hlode rezala na mero in eden je lupil skorjo. Plačani smo bili od ure, imeli pa smo tudi normo, koliko moramo posekati, za preseženo normo pa naj bi dobili doplačilo, kar pa se ni zgodilo. Tisto merjenje je vzelo toliko časa, da smo mi že odšli v taborišče, ko pa smo kasneje vprašali, so rekli, da smo že zapustili delovno mesto, zato nam doplačilo ne pripada.

France Dejak pred vaškim križem v rojstni vasi Dolenji Lazi pri Ribnici, kjer se je po vojni skrival. Foto: Ivo Žajdela

Veliko duhovnikov, razumnikov ali navadnih rodoljubov smo odgnali prek meje

Konec avgusta sta se sestra in brat odselila v Kanado, par tednov kasneje pa sem se pridružil dvema, ki sta vsak mesec na skrivaj potovala prek meje. Hotel sem še enkrat v domovino obiskat ljudi, ki so nam veliko pomagali v času našega skrivanja. Hotel pa sem tudi obiskati mamo in izpolniti obljubo, ki sem si jo nekako tiho zadal, da bom tudi jaz pomagal tistim, ki so v stiski in nevarnosti.

Morda je kdo obsojal to vračanje v domovino, jaz pa vem, da smo veliko dobrega storili. Naša pota so bila poštena, brez maščevalnosti. Nešteto ljudi smo pripeljali iz domovine, ker so bili tam v nevarnosti; marsikoga smo rešili zapora, preganjanja, morda celo smrti. Koliko duhovnikov, razumnikov ali čisto navadnih rodoljubov smo odgnali prek meje. Ti niso nič drugega zagrešili kakor to, da niso mogli sprejeti komunistične ideologije, s tem pa so postali »ljudski sovražniki«. Takih se je oblast hotela znebiti.

Takrat sem bil in še danes sem prepričan, da sem delal prav, kljub temu, da so bile velike žrtve in veliko tveganja. Toda če sem samo enemu rešil življenje, je bilo vredno.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [16]

France Dejak kot govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 27. junija 1993. Foto: Ivo Žajdela

1/24