Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [15]

France Dejak: Jeseni leta 1949 sem se prijavil za izselitev v ZDA. Konec novembra sem se poslovil od Evrope, se v Bremerhavnu vkrcal na ladjo in po 11 dneh plovbe prispel v Boston 30. novembra 1949. Od tam sem z vlakom potoval v Cleveland, kjer me je moja teta, atova sestra, lepo sprejela. Po petih tednih sem dobil delo, kar pa ni bilo lahko, saj nisem znal jezika, nisem poznal dela, toda s trdno voljo in pridnostjo smo si Slovenci znali pomagati.

Najprej sem bil zaposlen v livarni Taylor Bogis, na Babbit Road v Euclidu. Tam sem delal tri mesece, nato pa sem šel v opekarno Collinwood Shlae, kjer sem delal do leta 1960. Tri leta sem nato delal pri zidarjih (Lavriša), leta 1963 pa sem začel delati pri Ohio Gear – Townomotor Caterpillar, kjer sem ostal skoraj 22 let, do upokojitve.

France Dejak z družino, z ženo Metki in otroki, leta 1966. Vir: arhiv I. Ž.

Mamo so obsodili na tri leta zapora

Naslednje leto, novembra 1950, sem dobil sporočilo, da so zaprli mojo mamo. Ujeli so neko ubežnico, ki je šla prek meje in je pred odhodom iskala zveze z mojimi domačimi, da bi ji jaz pomagal ali posredoval pri begu čez mejo, jaz sem bil takrat že v ZDA.

Ko so ji povedali, da me ni več v Evropi, je šla sama, na meji pa so jo ujeli, zasliševali in iz nje iztisnili vse, kar je vedela. Seveda je povedala, da je poskusila pobeg tudi z mojo pomočjo oziroma s pomočjo mojih domačih.

Na te njene izjave so zaprli mamo in večino mo­jih sorodnikov. Po skoraj enoletnem preiskovalnem zaporu v Ljubljani so mamo obsodili na tri leta zapora. Zaprta je bila v ženski kaznilnici na gradu Brestanica, po 22 mesecih pa je bila zaradi slabega zdravja pomiloščena.

Rešenca iz roškega brezna France Dejak in France Kozina, na Kozinovem domu v Niagara Fallsu v Kanadi 9. septembra 1996. FOTO: Ivo Žajdela

Brat Tone je šel v begunstvo maja 1945, ko je bil star 15 let

Novembra leta 1960 je prišla za leto dni na obisk v ZDA in Kanado. Prepričevali smo jo, da bi ostala tukaj za stalno, pa je odklonila. Hotela je nazaj v domovino. Tam je moja mladost, je dejala, tam so moji žulji, tam so moji prijatelji. Amerika je lepa za mlade ljudi, ne pa za stare. Zato hočem domov. Leta 1965 je po težki bolezni odšla k Bogu po zasluženo plačilo.

Naj zdaj pojasnim še, kako je bilo z bratom Tonetom. On je prišel v begunstvo maja 1945, ko je bil star 15 let. Julija 1946 pa so trije starejši možakarji iz naše vasi, ki so imeli doma družine, odšli nazaj v domovino in z njimi tudi moj brat Tone. Mama je sicer nasprotovala, brat in sestra pa sta vztrajala, naj gre, da bo mami v pomoč.

Ko se je vrnil, so ga na domači občini zaslišali, bilo pa ni nič posebnega. Leta 1950, mesec dni pred mamino aretacijo, je bil poslan na dosluženje vojaškega roka nekam v Srbijo. Po enem letu službe je prišel domov na dopust in obiskal mamo v zaporu. Po dveletni službi pa se je vrnil, nekako v istem času pa je bila izpuščena tudi mama.

Ivo Žajdela z rešencema iz roškega brezna Francetom Dejakom in Francetom Kozino v Niagara Fallsu leta 1996. FOTO: Ivo Žajdela

Svakinja Julka Žagar nam je bila za vodiča in šoferja

Leta 1981 sem z ženo in hčerko Kristi obiskal Evropo. Stanoval sem pri svaku Ivanu Žagarju in obiskal veliko prijateljev v Avstriji. Potovali pa smo tudi v Italijo, Švico, Nemčijo, v Slovenijo pa mi ni bilo dano. V Avstriji so me obiskali sorodniki iz domovine.

Leta 1985 sva šla z ženo vnovič v Avstrijo, tokrat pa kar za devet tednov. Ker je tovarna, kjer sem delal, prenehala obratovati in so nas starejše predčasno upokojili, sem imel dovolj časa za obisk. Svakinja Julka Žagar je bila ves čas z nami in nam bila za vodiča in šoferja. Veliko smo prepotovali po Evropi, brez vsake nesreče in le enkrat smo plačali globo 100 šilingov zaradi prehitre vožnje.

Žena je šla za par dni v domovino, jaz pa sem jo videl le z avstrijskih hribov. Imeli pa smo zelo veliko obiskov, bližnjih in daljnih sorodnikov, kakor tudi prijateljev.

France Dejak (levo) v kanadskem romarskem središču v Midlandu, 8. 9. 1996. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1989 sem šel na pričevanje v London, na proces proti grofu Tolstoju

Leta 1989 sva z ženo prek Atlante in Floride potovala v Argentino na tritedenski obisk. Stanovala sva pri prijatelju Venclju Dolencu v Buenos Airesu. Tam sva srečala veliko prijateljev in znancev. Srečal sem tudi drugo mamino sestro Ado, ki je šla v misijone že leta 1936. Bila me je zelo vesela, rekoč, da jo je vendar eden njenih obiskal v tej daljni Argentini.

Obiskala sva vsa slovenska središča in moram reči, da sem bil presenečen, kaj vse so ustvarili iz nič in kako še tretja generacija govori in misli po slovensko.

Nad določenimi stvarmi pa smo bili tudi razočarani. Še isto leto, novembra, sem šel z drugimi na pričevanje v London, na proces proti grofu /Nikolaju/ Tolstoju, in pričal o še eni angleški podlosti.

Nikolaj Tolstoj in France Dejak. Vir: arhiv I. Ž.

Po 48 letih obiskal domovino

Leta 1993 sva šla z ženo spet v Evropo in to pot, po 48 letih, tudi v domovino. 16. junija ob 7. uri zvečer smo prišli na Brnik, kjer so nas pričakali moji in Metkini sorodniki. Pričakal me je tudi kranjski dekan Stanko Zidar, ki je Ribničan. Srečala sva se leta 1985 v Clevelandu. Bil sem verjetno zadnji, ki je govoril z njegovim očetom, preden je bil ubit v Kočevskem rogu, zato me je hotel videti in govoriti z menoj. Leta 1985 sem mu tudi povedal, da še isto leto pridem v Avstrijo in rekel je, da bo pripeljal svojo mamo, ker bi ji to veliko pomenilo. Snidenje je bilo žalostno in veselo hkrati, in sama je rekla, da je vesela in potolažena, da je dočakala tudi to.

France Dejak na spominski slovesnosti Teharjah, 18. 6. 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Neverjetno je, koliko so pretrpele slovenske matere

Veliko smo se pogovorili. Neverjetno je, koliko so slovenske matere pretrpele. Ni bilo dovolj, da so jim pobili može in sinove, še potem so jih na vse mogoče načine zapostavljali in trpinčili, pa tudi otroci so občutili vse te krivice. Kakšna podlost komunističnih mogotcev!

Obiskal sem tudi g. Rupnika, ki je zdaj upokojen, med 1948 in 1949 pa je bil kaplan v Ribnici. Leta 1949 so ga zaprli v Kočevju in ga nagovarjali, naj bi sodeloval z oblastmi, torej izdajal. Dolgo je odklanjal, rekoč, da kot duhovnik tega nikakor ne more in ne sme. Dejali so mu, da bo samo pod tem pogojem izpuščen. Potem je privolil, da bo tedensko poročal o vsem, kar se bo zgodilo okrog cerkve in župnišča. Res je pošiljal poročila, ampak taka, da niso nikogar bremenila in nikomur škodovala. Tako tudi Udbi ni bilo v prid in seveda s tem ni bila zadovoljna, zato so ga opozorili, naj izboljša poročila, ker ga sicer čaka še kaj hujšega. Ob neki priložnosti se je odločil in pripeljali smo ga prek meje.

France Dejak na spominski slovesnosti Teharjah, 18. 6. 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Z Vinkom Udovčem sva obiskala Rog

Na Brniku me je pričakal tudi Vinko Udovč, do­mobranec Rupnikovega bataljona, ki je preživel Teharje kot mladoletnik. Poznala sva se samo po pismih, ki sva si jih občasno pisala. On me je nekaj dni po prihodu peljal v Rog, tako da sva sama in v miru prehodila vse tisto, kar je bilo za naju tako pomembno in sveto.

Imel sem namen, da po prihodu v domovino najprej obiščem grob svojih sotrpinov v Rogu, ker pa smo prišli z več kot šesturno zamudo, sem moral to opustiti. Zato smo šli na Brezje, da se zahvalim še Mariji za njeno varstvo, ki sem ga bil deležen v vseh kritičnih trenutkih, ki jih ni manjkalo in so se vedno srečno končali. Na Brezjah pa imam tudi 91 let staro teto, mamino sestro, sestro Dorotejo. Prvi večer je sicer nisem videl, ker je šla že počivat, čez nekaj dni smo se pa srečali. Bila me je zelo vesela, prepričan pa sem, da so se včasih na videz nemogoči problemi srečno in zadovoljivo rešili. Hvala ti, teta!

Nato smo šli v Ljubljano in prenočili pri svakinji /Julki Žagar/. Tam smo tudi stanovali ves čas našega obiska v Sloveniji.

France Dejak (četrti z desne) na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu, ob njem na levi žena Metka, roj. Žagar, na desni Marko Fink, levo od Žagarjeve Marija Zgonc. FOTO: Ivo Žajdela

Na grobu sem premišljal, kako so preganjali mamo, kako so jo šestkrat zaprli

Drugi dan zjutraj smo šli s svakinjo in nekaterimi sorodniki v Kočevski rog. Ko smo prišli do brezna pod Krenom, sem ugotovil, da ta kraj ne ustreza breznu, iz katerega sem se rešil. Nato smo šli kake tri kilometre naprej do brezna pri Macesnovi gorici. Ta je bolj ustrezala. Določene stvari so me še motile. Toda 50 let je dolga doba in marsikaj se je verjetno spremenilo, še posebej, ker so delali na tem, da ta svet, kjer so pobijali, čim bolj spremenijo.

Pred Kočevjem smo se nato odpravili proti domu, med potjo pa smo se ustavili tudi na pokopališču v Hrovači pri Ribnici, kjer so pokopani moji starši. Na njihovem grobu sem premišljal, kako so preganjali mamo, kako so jo šestkrat zaprli. Leta 1950, ko sem bil že leto dni v ZDA, pa so jo zaradi mene obsodili na tri leta zapora. Zaprta je bila 22 mesecev, nakar so jo zaradi slabega zdravja izpustili.

Izpolnil sem, kar sem si zamislil: vrnil sem se v domovino, romal v Rog, obiskal grob staršev in potem svojo rojstno hišo. Četudi bi doživel samo to, bi bilo seveda vredno potovati v domovino.

V domovino sem nato prišel z ženo in sinom čez dve leti, 1995, ko je poteklo petdeset let od strašnih stvari v Kočevskem rogu.

France Dejak kot pričevalec pred Pučnikovo komisijo za preiskavo komunističnih zločinov v slovenskem parlamentu, 11. 7. 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Mamo so v Kočevju »spraševali« o meni

Po moji rešitvi iz kočevskega brezna so mojo mamo že nekajkrat zastraševali, tako da so jo zasliševali in za kak dan zaprli. Očitali so ji, da »preveč govori«. Novembra 1946 so prišli udbovci iz Kočevja z osebnim avtomobilom in ji ukazali, da mora z njimi na pogovor oziroma zaslišanje. Prosila jih je, če se lahko prej preobleče, saj je bilo sredi dneva in med delom. Ko se je oblekla v lepšo obleko, so ji rekli, da lahko pride sama naslednji dan zjutraj s prvim vlakom.

Naslednji dan se je z vlakom odpeljala v Kočevje in se zglasila na naslovu, ki so ji ga povedali. Dva dni so jo pustili zaprto v prostoru, kjer je bilo več drugih žensk. Ker so se pogovarjale zelo prostaško, so bile verjetno prostitutke. Šele po dveh dneh so jo prepeljali v neko drugo zgradbo in jo tam začeli zasliševati. Podrobno so jo spraševali o meni: kdaj me je nazadnje videla, kdaj je dobila od mene zadnjo pošto, kje sem zdaj in tako naprej, v nedogled. Povedala jim je, da me je videla zadnjič, ko sem odhajal na Koroško, zadnjo pošto pa je dobila od mene, ko so nas peljali v Kočevje v začetku junija 1945.

France Dejak kot pričevalec pred Pučnikovo komisijo za preiskavo komunističnih zločinov v slovenskem parlamentu, 11. 7. 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovec je mami grozil, da me bodo prej ali slej dobili

Potem jim je rekla, da me ni več videla, da ni dobila od mene nobenega glasu in da se govori, da sem v Italiji. Sicer pa, da bi mogli oni sami najbolje vedeti, saj sem bil junija 1945 v njihovih rokah. Dejali so ji, da se potikam po gozdovih, da nimajo nič proti meni in da naj zato posreduje oziroma pomaga, da se jim javim. Tako naj bi bilo najbolje za oba. Po zaslišanju so jo odpeljali nazaj k prostitutkam. Drugi dan so jo na zaslišanje odpeljali bolj pozno, že v večernih urah. Glavni zasliševalec ji je govoril, da je bil moj komandant v partizanski enoti, iz katere sem pobegnil. Ko mi ga je kasneje mama opisala, so bili podatki o postavi drugačni, čeprav je veliko vedel o meni. Govoril ji je, da sem bil dober fant, iz partizanov pa da sta me zvabili ona in moja sestra. Če se bom javil, se mi ne bo nič zgodilo; da je potikanje po gozdovih nevarno in da me bodo prej ali slej dobili in bo to zanjo in zame bolj obremenilno.

France Dejak z ženo na Brezjah, vir Družina, 8. 6. 2003.

France Dejak, Pretresljiva zgodba človeka, ki je zrl smrti v oči, Tabor, 9–10, 1985Ivo Žajdela, Kočevski rog, 1990, str. 75–91, France Dejak

France Dejak, Ušli so smrti, 158–171, Mohorjeva založba Celovec, 1998France Dejak, Ušli so smrti, 171–185, Mohorjeva založba Celovec, 1998

France Dejak, Ušli so smrti, 185–196, Mohorjeva založba Celovec, 1998France Dejak, Ušli so smrti, 196–210, Mohorjeva založba Celovec, 1998

Jože Poličar, Pobeg iz objema smrti, France Dejak, Družina, 8. 6. 2003Ivo Žajdela, Kočevski rog, 1990, France Dejak (v wordu)

France Dejak, Beg iz jame, Kočevski rog, Zaveza, št. 3, 12. 1991 (v wordu)France Dejak, Ušli so smrti, Mohorjeva založba Celovec, 1998 (v wordu)

Zadnja platnica knjige Ušli so smrti (1998).

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, Alojz Pozelnik [17]

1/14