Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, poboji, domobranci, France Dejak [16]

Za konec naj objavim še del pričevanja Alojza Pozelnika iz Škrlovice pri Velikih Laščah. Rešil se je izpred jame v Kočevskem rogu nekje na območju Macesnove gorice 2. junija 1945. Njegovo zgodbo sem podrobneje objavil v Demokraciji leta 2010 (kot mnoge druge članke si jih lahko vsak prebere na spletni strani www2.scnr.si). Tam sem prikazal tudi problematiko morebitnih še neznanih oziroma neodkritih grobišč v Kočevskem rogu, še posebno na območju Macesnove gorice.

Domobrance je iz Kočevja na morišče neprestano odvažalo sedem tovornjakov

Alojz Pozelnik se je rodil 8. junija 1913 v Škrlovici pri Velikih Laščah, umrl je 15. aprila 1989 v Buenos Airesu. Poglejmo, kaj je oktobra 1945 v italijanskem taborišču Servigliano povedal o rešitvi z morišča nekaj mesecev pred tem.

Domobrance je /iz Kočevja na morišče v Kočevskem rogu/ neprestano odvažalo sedem tovornjakov. Na vrsto je prišla tudi naša skupina. Iz porušenega hotela sem odšel s sotrpinom Francetom kot prvi par proti tovornjaku, ki je obstal, pred stavbo. Stopila sva nanj. Iti sva morala do kabine, se ob njej obrniti in poklekniti, da sva gledala nazaj. Vseh 40 mož je zapoved vdano izvršilo, pa obenem molilo. Le tu in tam je bilo čuti jokanje posameznika, a je brž jokajočega partizan udaril s puškinim kopitom po glavi, da je obmolknil. Ker sem bil ob kabini, nisem videl nobenega drugega človeka. Samo v gostilni Pri Kajfežu sta izza tesno priprtih vrat pogledovali mati in hči.

Iz Kočevja so nas ob 14. uri v spremstvu štirih partizanov odpeljali po peščenih cestah skozi Šalko vas v gozd v vas Željne. Od tam smo zavili med hriboma Konjsko (598 m) in Strajnik (642 m), preko Deblinske livade, potem mimo hriba Kren (613 m), med Trnovcem in Ušivo jamo, kjer je bilo na območju Macesnove gorice že ob prvih ovinkih čutiti, da se peljemo mimo dveh morišč. Pri obeh moriščih je cesta namreč zavila v močan ovinek na levo in na vsakem takem ovinku so v razdalji 500 metrov stali dva ali trije tovornjaki, kjer so domobrance odložili in ujetnike končno ne daleč od ceste ubijali.

Partizani z okrvavljenimi oblekami so bili videti kot mesarji

V popolni tišini smo na tovornjakih klečali in molili. Od prvega morišča za Trnovcem na območju Macesnove gorice smo po ostrih ovinkih čez tri kilometre med Belim Studencem in Starimi Žagami dosegli naše tretje morišče.

Zmetane in zbutane s tovornjakov na cesto so nas sprejeli partizani z okrvavljenimi oblekami in zavihanimi rokavi. S koli so udarjali po nas. Od udarcev so bili »rajkli« na koncih razcefrani in partizani so bili videti kot mesarji. Gnali so nas kakih deset metrov od ceste po nalahko padajočem travniku. Tam smo morali sesti. Ko sem se s Francetom usedel, so mi od povezanosti že itak modrikaste roke otrpnile, ker mi je partizan žico na rokah privil s kleščami. Drugi pa mi je z vinjekom prerezal usnjeni vezalki na čevljih, razparal z nožem tudi nogavico, a noge, hvala Bogu, ni ranil. Nekaj metrov naprej so na vejah hoj viseli opasači, kar je vzbujalo sum, da bomo obešeni. Simbol sramotne smrti, kakršne si nikdar nisem predstavljal, je naredil name mučen vtis.

Obstopilo nas je 14 partizanov, oboroženih z brzostrelkami, pištolami in noži

Bose so nas odgnali še nižje, bolj na desno, kakih 20 metrov od ceste pred tri hoje, kjer so nas zbirali v pare. Na tej ravnini, ki se je malce dvigala v hrib, je ležalo toliko rožnih vencev in podobic in svetinjic, da je trava v dolžini štirih metrov povsem zginila. Na tem blagoslovljenem kraju so nas zvrstili v četo osem do deset parov skupaj. Z vej so pobrali opasače in jih z zaponkami speli v en sam pas in z njim vse pare posredi tesno okrog rok privili par k paru, da smo se komaj mogli prestopati. Zvezano četo je obstopilo 14 partizanov, oboroženih z brzostrelkami, pištolami in noži.

Namesto majskih cvetlic so bile svetinjice, rožni venci

Ko so me zvezali, mi ni prišlo na misel, da me bodo ubili. Bil sem kot opazovalec, katerega se vse skupaj nič ne tiče. Našo skupino so partizani pripeljali na zadnjem tovornjaku, kot zadnjo četo določeno za pomor tisto uro. Tovariša in mene so postavili zvezana na levo stran kot srednji par v četi.

Skupina zvezanih je molila. Stopala je po shojeni travi. Namesto majskih cvetlic so bile svetinjice, rožni venci in spominske podobice posute pod nami ter okrog nas. Kako dragocen spomin bi bila materi ena sama taka podobica!

Obkrožili so nas trije varnostni obroči straže

Od ceste proti hribu so nas obkrožili trije varnostni obroči straže v razdalji 15 do 20 metrov. Straža v zunanjem obroču je bila bolj redka, v drugem postavljena bolj na gosto, v tretjem pa, ki je obkrožal morišče, je stal skoraj mož pri možu. Na desno stran proti hribu je zastiralo pogled staro bukovje, na levi pa je obdajalo hribček od vznožja navzgor mlado bukovje, ki je za hribčkom izginjalo. Od ceste pa do vrha hribčka, za katerim je moralo biti morišče, je bilo kakih 50 metrov. Morišča od tu še ni bilo opaziti, ker ga je vrh skrivnostno prekrival našim očem. Morišče sem le slutil, ker je od tam prihajalo neprestano, enakomerno streljanje, kot bi počasi štel. To enoličnost je presekavalo od časa do časa pogrgravanje brzostrelke.

Zagledal sem kupe sortiranih srajc, hlač in suknjičev

Ko smo se že kakih deset metrov vzpenjali proti morišču, mi je mlado bukovje preko bukovne poseke odprlo pogled na desni rob hriba, kjer so morda mobiliziranci, razgaljeni, z odprtimi srajcami in zavihanimi rokavi nosili od ceste proti vrhu živo apno. Na levi sem zagledal kupe sortiranih srajc, hlač in suknjičev. Teren se je vedno bolj dvigal, obkrožal ga je večji hrib, potresen z belimi apnenčastimi skalami, zaključen s starim bukovim gozdom. Ne daleč na desni strani sem puščal za seboj ozko začrtano stezo v travi, ki se je zgubljala proti cesti in proti morišču. Morda so to vtisnile žrtve pred nami.

Partizan, ki me je spremljal, je v roki držal okrvavljen nož in mi grozil

Kakor hitro smo se premaknili, sem omrtvičeno desno roko brez misli zganil. Že sem jo izmotal iz žičnih vezi z namenom, da bi rešil druge. Prekrival sem jo preko levice, kot da bi bil še vedno zvezan. Tesno zvezani z opasači smo se premikali počasi, da so nekateri po neusmiljenem pretepanju padli v nezavest. Take so morali sotrpini na svoje roke navezane potegovati za seboj. Med molitvijo so nas rablji še posebej zasmehovali in zmerjali: »Prasci, švabobranci! Prasci, naj vam Bog pomaga in škof Rožman!« Partizan, ki me je spremljal, je v roki držal okrvavljen nož in mi grozil, da me bo na morišču prav s tem nožem zaklal.

Risba morišča, s katerega se je rešil Alojz Pozelnik.

Stali smo na vzpetini kakih 20 metrov pred moriščem

Ko me stražar ni opazoval, sem s sproščeno desnico potisnil pas tako hitro nazaj, da so jermeni zaradi odpete zaponke, prej napeti in tesno oviti okrog rok, sami od sebe popustili in se je vsa vezava razsula. Roko sem spet hitro prekrižal preko druge in delal, kot da bi bil še vedno zvezan. Zapestji sta skrivala bluzina rokava. Stražar je zavpil drugemu: »Gledaj tamo! Razkinilo se je sve!« Ker sem sestavljal par v sredini, sem s tem gibom razvezal pare spredaj in zadaj. Ko so partizani spet povezovali pasove, smo že stali na vzpetini kakih 20 metrov pred moriščem, od koder je bilo videti celotno sliko kraja in morije.

Pred seboj sem zagledal naravno kraško jamo

Pred seboj sem zagledal naravno kraško jamo, ki je sedela s podolgovatim ovalnim žrelom v nepravilni elipsi v sedlu hribčka. Nje najširše žrelo je bilo pripeto na vznožje drugega hriba v skalovje in jama, ki je bila obdana z mladim bukovjem, je bila prilepljena na hrib, ki se je dvigal nad njo. Dolga je bila pet metrov, široka samo dva metra. Sodeč po zamolklem glasu zmetavanega apnenca v jamo je morala biti zelo globoka. Tudi krikov iz globine ni bilo slišati.

Nekateri izmed rabljev so izbrane ujetnike klali z noži po mili volji

Rabelj je ob jami na desni strani, obrnjen od ceste, streljal ujetnike z brzostrelko v smeri proti hribu. Pokalo je kot po tekočem traku. Vsak zvezanec je moral pred jamo obstati, da mu je partizan pognal strel v tilnik. Nekateri izmed rabljev so izbrane ujetnike klali z noži po mili volji. Tudi okoli jame je bilo kar posuto s podobicami in rožnimi venci.

Kakih deset metrov pred jamo so partizani našo skupino z opasači še trdneje povezali. Stražarji so se še vedno motili s povezavanjem pasov, ko sem ponovno odpel zaponko na opasaču, da se je celotna povezava znova razsula. Nezavestni so popadali na tla, sotrpini pa obstrmeli in začudeno gledali kaj je to.

»France, jaz grem! Kar bo, pa bo!«

Kakih pet metrov pred jamo pa me je, ne morem drugega reči, sam Bog rešil. Tako mirnih živcev kot takrat sem bil malokdaj v življenju. Nisem mislil, da me bodo usmrtili, še manj, da bi pobegnil. Izmotal sem iz ovojev žice še levo roko, zvezano s sotrpinovo, in mu rekel: »France, jaz grem! Kar bo, pa bo!« On pa je vzdihnil z žalostnim glasom: »Lojze, ne!« Ko sem ga še pozdravil: »Zbogom, France!«, sem izvlekel iz skrivnega žepa rožni venec in ga stisnil v roke.

S strani sem se zaletel v stražarja prvega stražnega obroča

France mi ni bil v napotje, ker so bili vsi opasači razvezani. Mimo Franceta sem skočil iz vrste in stopil na stezico, ki sem jo šele v tistem trenutku opazil, smuknil dva koraka po njej in zagledal pred seboj tri obroče straž, na katere sem bil popolnoma pozabil. S strani sem se zaletel v stražarja prvega stražnega obroča. Ta je bil oborožen samo z bajonetom. S hrbtom se je zavrtel proti jami, medtem ko so moji stražarji, Srbi, vpili za menoj: »Razkinio se je! Uhvati ga!« Preko raztresene obleke in čevljev sem skočil preko drugega varnostnega kroga. Tu ni bilo stražarja, dasi so stali drugje v krogu vojak pri vojaku. Rabelj pred jamo je kričal v stražarje: »Utekao je! Uhvati ga!« Nihče si namreč ni upal streljati, da ne bi z menoj vred postrelil tudi svojih.

Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah. Bilo je na petek /verjetno sobota 2. junija, op. I. Ž./ okrog 15. ure. Dan je bil oblačen. Krvniški posel je vršila Gubčeva brigada, okrepljena z enim srbskim oddelkom.

Kot prerojen sem se zagnal mimo zadnjih stražarjev po hribu navzgor

V zaletu proti tretjemu varnostnemu obroču sem se šele zavedel, da sem skoraj rešen. V prej omrtvelih rokah sem začutil zopet moč. Kot prerojen sem se zagnal mimo zadnjih stražarjev po hribu navzgor. Zapeli sta strojnici, a me nista zadeli, morda zaradi suhljadi, ob kateri mi je trikrat spodrsnilo, da sem padel. Preganjalcem je bila v napoto poseka in apneničaste skale, obraščene z robidovjem. Preko robidovja sem skočil med skale v naravno kotanjo na poseko. Konice skal so se mi ostro zadrle v podplate. Padel sem v prepričanju, da sem zadet. Ko sem se dvignil in ugotovil, da me svinčenka ni zadela, sem z novim mladostnim pogonom skočil iz kotanje in tekel v vrh hriba. Takrat sem zaslišal za seboj klic: »Stoj!« Sledili so trije rafali, a brez uspeha. Tudi zasledovalec ni imel lahke poti zaradi gosto zaraščenega bukovja, skal in trnja v zaradi oblačnega vremena temnem gozdu.

Zdrsel sem po strmini navzdol na cesto, ki je obkrožala hrib z moriščem

Ko sem po petih minutah dosegel vrh, sem vesel zdrsel po strmini navzdol na cesto, ki je obkrožala ta hrib z moriščem. Korak mi je zastal pred stoječim tovornjakom, na katerem so se pogovarjali partizani, ki so čakali na odhod po druge ujetnike. Tedaj sem rožni venec še bolj stisnil v roko, se jim iz hoste previdno približal, naglo smuknil pod tovornjak, se pognal izpod njega preko ceste v dolino gosto zaraščenega bukovja in nato zopet v hrib. Oboroženi partizani so samo gledali za mano, ne da bi streljali. Sredi vzpetine hriba sem zagledal človeka, ki se mi je naglo umaknil za bukev. Čeprav nisem na njem opazil puške, sem zaradi varnosti krenil na desno in ga obšel. Sklepal sem, da bo to najbrž domačin, ki vse to strahotno dogajanje onstran hriba ves čas pozorno zasleduje.

Taval sem po gozdovih

V oblačnem popoldnevu se nisem mogel orientirati in najti prave smeri. Taval sem po gozdovih. Med skalami v bukovi hosti me je zajela noč. Na bukovem listju v kotanji med dvema skalama sem si pripravil ležišče in zaspal.

Ko je 3. junija že vzšlo sonce, me je nenadoma prebudilo šumenje listja. Ustrašil sem se, misleč, da me kdo zasleduje. A sem se oddahnil, ko sem videl, da se mi je na en korak približala lisica in potem zbežala. Med molitvijo rožnega venca sta pa prišli dve srni, ki sta mi bili prav domači in sta me iz neposredne bližine ogledovali.

Tam zadaj za hribom je morišče drugi dan zopet oživelo

Zaradi lepega junijskega sončnega dne sem mogel po soncu usmeriti svojo pot. Ob 16. uri sem na svoje veliko začudenje zopet dosegel hrib za moriščem, ker sem prvi dan zaradi oblačnega vremena krenil v napačno smer. Zopet je bilo slišati streljanje kot prejšnji dan, vpitje pa mnogo močnejše, zaslišal se je tudi ženski glas. Čeprav nisem imel ničesar za pod zob, sem moral prespati noč nedaleč od pobojev, pod smreko v suhi travi in listju.

Tam zadaj za hribom je morišče drugi dan zopet oživelo. Na novo se je zaslišalo pokanje. Že prej pred jamo sem sodil, da je bila globoka, a ko sem se zdaj že drugič oddaljeval od nje, sem bil o tem trdno prepričan. Ves omagan sem vsakih deset korakov počival. Noge so mi otekale, da jih sploh nisem čutil. Poleg teh nadlog me je trla žeja, ki je bila hujša od lakote. Hranil sem se z gozdno deteljico in žejo utešil z roso. V Vrbovcu v Suhi krajini sem naletel na staro kapnico, v kateri so plavale crknjene podgane, žabe in belouške. Od hlač sem si odtrgal trak blaga, nanj navezal konzervno škatlico, si tako preskrbel vode in se pošteno napil. Nedaleč od tam sem prespal noč.

Alojz Pozelnik z ženo in hčerko v Argentini, okrog leta 1969.

Šele na vznožju Sv. Ane sem se znašel, kje pravzaprav sem

5. junija sem z največjo težavo nadaljeval pot in jo ubral naravnost čez hrib. V praznih hišah dveh vasi izseljenih kočevskih Nemcev nisem našel niti enega človeka. V globoki naravni kota­nji, v globini kočevskega gozda, sem naletel na zapuščeno partizansko taborišče, ki sem ga z zanimanjem pregledal. V petih, lepo urejenih barakah sem naletel na nekdanjo pisarno in kuhinjo. Nad barakami so bile po robovih hriba razvrščene stražnice. V eni izmed barak sem našel stare čevlje in se z njimi okoristil. Olajšal sem si potovanje preko rajhenavskega gozda. Šele na vznožju Sv. Ane sem se znašel, kje pravzaprav sem. V poznem večeru sem dosegel Staro Cerkev.

Vsa objavljena pričevanja o moriji v Kočevskem rogu si lahko v celoti preberete na spletni strani www2.scnr.si. In v naslednjih priponkah:

Alojz Pozelnik, Pričevanje, Odprti grobovi, Buenos Aires, 1965Alojz Pozelnik, Potovanje v Titovo Jugoslavijo, Servigliano, 12. 10. 1945

Alojz Pozelnik, Potovanje v Titovo Jugoslavijo, Zaveza, št. 70, sept. 2008Ivo Žajdela, Alojz Pozelnik, Beg z morišča v Kočevskem rogu, Kočevski rog, Ljubljana, 1990