Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Alojz Vesel, Janez Janša [2]

Janeza Janše o očetovi rešitvi iz komunističnega brezna smrti v Kočevskem rogu (Okopi, 1994): »V Kočevju so jih na železniški postaji nagnali z vagonov in jih postavili v vrsto. Kolono so pognali v smeri proti Rogu. Janez je skupaj s svojim sotrpinom stopal po trdi cesti. Ujetniki so imeli ustnice razpokane od žeje in razklane od udarcev, zato niso mogli govoriti. Ob obeh straneh so stopali stražarji in jih priganjali s puškinimi kopiti. Žalostna dolga povorka se je vlekla vedno globlje v roški gozd. V njej so stopali mladostniki, zvečine še otroci, obsojeni brez sodbe, med katerimi najbrž ni bilo nikogar, ki bi kar koli resnega zakrivil, in zagotovo nobenega, ki bi vsaj približno vedel, kaj je to politika ali revolucija. Julijsko sonce se je spremenilo v pekočo bolečino. Cestni prah izpod krvavih nog, sončni žarki in vonj po sveži krvi so prebujali slutnje pekla.«

Ubijali so jih kar s koli ali puškinimi kopiti

»Tedni brez hrane, poškodbe od brc in udarcev in julijska vročina so bili za mnoge preveč. Stražarji so govorili slovensko. Nekateri so hodili ob koloni in še poslednjič iskali znane obraze, ki pa jih je bilo zaradi zdelanosti jetnikov težko prepoznati. Bolj se je pot vlekla, več jih je omahnilo v prah. Ker sta bila po dva in dva z žico zvezana skupaj, je vsakokrat, ko se je kdo izmed jetnikov zgrudil, pristopil stražar in s kleščami prerezal žico, ki je omaganega vezala za še stoječega sotrpina in preostalo kolono. Potem so ga potegnili iz vrste v gozd in zaslišal se je le top udarec, včasih slaboten krik, nobenega strela. Pobijali so jih kar s koli ali puškinimi kopiti.

Večina mladoletnih okostnjakov se je že proti večeru 4. julija 1945 le privlekla do cilja. Za kakih dvanajst kilometrov poti od kočevske železniške postaje so porabili cel dan. Med potjo so jih skupaj s poslednjimi življenjskimi močmi počasi zapuščali zadnji upi. Na cilju sta jih čakala BREZNO IN SMRT.«

Izkopal se je izpod teles, med katerimi je bilo veliko še živih

»Zvezane so postavili v polkrog pred rob brezna. Brez povelja in brez obotavljanja so zapele strojnice. Iz neposredne bližine. Smrtno zadeti in samo ranjeni, mrtvi in živi so padali čez rob in zvezani skupaj vlekli v globino drug drugega.

Janeza je veriga teles med sikanjem krogel potegnila navzdol. Čez nekaj časa se je ovedel. Ni bil zadet. Žica, s katero je bil privezan na živo verigo, se je nekako pretrgala. Morda jo je prebila krogla, morda se je strgala med padcem v jamo. Bil je razvezan. Izkopal se je izpod teles, med katerimi je bilo veliko še živih. Globel je napolnjevalo stokanje, ječanje in hropenje stotine umirajočih. Mnogi samo lažje ranjeni so umirali, utapljajoč se v lastni krvi in krvi sotrpinov. In od zgoraj so padali vedno novi. Janez se je nekako privlekel do obrobja jame, kjer je bilo nekaj več prostora. Čuti so le počasi spet začeli delovati in zaznavati PEKEL. Po stenah je mezela vlaga, ki je za silo blažila žejo. Čas se je ustavil.«

Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel

»Potem je počasi vse potihnilo. Globel se je bila dodobra napolnila s človeškimi telesi. Od vrha kupa trupel pa do zunanjega roba brezna je bilo le nekaj metrov. Janez je zagledal na pol podrto drevo, ki je viselo čez rob. Počasi je splezal čez trupla in se oprijel drevesa. Po njem je dosegel rob in se razgledal. Bila je noč. Izgubiti ni mogel ničesar. Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel. Toda na robu ni bilo nikogar. Nekoliko stran je gorel ogenj. Okoli njega so bili očitno zbrani stražarji.

Odplazil se je v nasprotno smer. Samo stran od pekla, mu je kljuvalo v mislih. Po kakih sto metrih se je prenehal plaziti in je opotekajoče stekel. Nagonsko je izbiral smer. Toda roški gozdovi so prostrani in začel je bloditi. Čez dan je skušal prisluhniti, ali bo kje slišal zvonove ali kak drug šum civilizacije, ki si ga je želel in ga je bilo obenem strah. Groza iz kraškega brezna, strnjena v stokajočih glasovih in hropenju stotine pomorjenih, je še vedno visela nad njim. Žvečil je koreninice in pil vodo iz mlakuž.«

Po nekaj dneh je zjutraj v daljavi zagledal cerkev z dvema zvonikoma

Končno se je prebil na rob gozda. V dolini je zagledal vas, cesto in železnico. Zdelo se mu je, da pelje od Kočevja proti Ljubljani. Skril se je nazaj v goščavo in počakal na noč, potem je spet nadaljeval pot. Želel si je domov, vendar ni bil prepričan, da hodi v pravo smer. Po nekaj dneh je zjutraj v daljavi zagledal cerkev z dvema zvonikoma. Spomnil se je pripovedovanja sojetnika iz zapora na Ljubljanskem gradu in vedel je, da je v bližini Velikih Lašč. Smer je bila prava, toda do doma je bilo še daleč. Telesna izčrpanost ga je počasi premagovala. Nove moči, ki jih je dobil ob čudežni rešitvi, so pojemale. Napredoval je še nekaj kilometrov, nato pa je bilo skrajnih rezerv moči konec. Bil je v dobrepoljski dolini, pri vasi Ponikve. Iz gozda se je privlekel do zadnjih vrat hiše, ki je bila bolj na samem, in vstopil. V njej sta bili samo dve starejši ženski.

Roški križ, prva spominska slovesnost v Kočevskem rogu, 8. julija 1990. Foto: Ivo Žajdela

Bila ga je sama kost in koža, oči so mu vročično žarele

Bila ga je sama kost in koža, oči so mu vročično žarele. Še vedno je bil ves umazan od krvi, na sebi pa je imel samo še sledove razcapane obleke. Ženski sta se ga silno prestrašili. Vprašali sta ga, od kod prihaja. Odvrnil jima je, da od tam, kjer ljudi pobijajo. Prosil ju je za hrano. Razumeli sta. Ena je vzdihnila: »Saj naša dva sta tudi najbrž tam.« Dali sta mu mleka in kruha, nato pa sta ga umili ter mu dali obleko. Za silo si je opomogel in vprašal za pot proti Ljubljani. Opozorili sta ga, naj bo previden, saj so patrulje zelo pogoste in še vedno je večkrat slišati streljanje. Še posebej da je nevarno na glavni cesti mimo Turjaka. Kljub opozorilom je izstopil pri prednjih vratih in se napotil v smeri proti glavni cesti, misleč, da je preoblečen bolj varen in da se bo premikal naprej kakih sto metrov stran od ceste. Neznansko ga je gnalo proč od morišča, nekam bolj na varno, kjer bi si lahko odpočil. Podzavestno ga je gnalo proti domu. O tem, kako bo prišel mimo Ljubljane, še ni razmišljal, toda kraje med Ljubljano in Polhovim Gradcem je vsaj poznal in bilo bi mu lažje.

Dolge dni je trajala kalvarija in kazalo je, da se bo spet ponovila

Komaj kakih sto metrov od Ponikev je na gozdni cesti naletel na zasedo. Oglasila sta se rezek »Stoj!« in »Kam pa ti, tovariš?«. Ni bilo kam. Spet je bil ujet. Spraševali so, kaj počne tam. Bil je zmeden in je ponavljal le to, da se je izgubil. Na srečo je bil preoblečen in umit, pa tudi drugače najbrž ne bi nihče pomislil, da bi lahko ušel iz Roga. Če bi kdo pobegnil med prevozom, bi ga zagotovo iskali. Ker ni govoril z naglasom tistega kraja, so mislili, da je domobranec, ki se skriva in je v resnici zašel, ali pa medvojni skrivač, ki je hotel pobegniti h kakim bolj oddaljenim sorodnikom. Sicer pa si niso delali težav. Naložili so ga na vojaški džip in odpeljali naravnost v Škofove zavode v Šentvid. Tam je bilo osrednje zbirališče.

Čez nekaj dni se je znašel natančno v isti sobi, iz katere so ga poklicali 3. julija. Dolge dni je trajala kalvarija in kazalo je, da se bo spet ponovila. Sojetniki, kolikor jih je še ostalo in ki so ga poznali od prej, so spraševali, kje je bil ves ta čas. Odgovarjal je, da so ga zasliševali in da je bil vmes zaprt v drugih prostorih. Preden so ga vtaknili v jetniško sobo, so ga spet popisali, in samo čakal je, da bo prej ali slej nekdo od stražarjev ali višjih ugotovil, da je že bil na nekem seznamu in da bi moral pravzaprav trohneti v kraškem breznu v Rogu.

Spominska slovesnost v Kočevskem rogu 25. junija 1995. Levo trije duhovniki, spodaj nadškof Franc Perko, nad njim p. Jože Kokalj, desno med njima Jože Čampa iz Kisovca. Stojijo Anton Drobnič (z očali), duhovnik Mirko Gerbec iz Argentine, Andrej Šter, Tine Velikonja, Janez Janša, Božidar Fink iz Argentine in Ivo Bizjak. Foto: Ivo Žajdela

Prvo noč je iz previdnosti prenočil pri znancih

Začelo se je govoriti o amnestiji. Janeza so v začetku avgusta prvič poklicali na zaslišanje. V sobi, kjer so ga zasliševali, je stal mesarski stol, na njem pa dva pendreka. Naletel je na partizanskega oficirja, ki mu je bilo bodisi že vsega dovolj bodisi je bil po srcu dober človek. Spraševal ga je, zakaj se ni pridružil partizanom. Janez mu je odgovoril, da je še mladoleten in da je ravnal tako, kot so mu dejali starši. Oficir ni vrtal naprej. Dejal je, da bo kmalu amnestija in da bo lahko šel domov.

Odgnali so ga nazaj v celico, kjer so nestrpno, in še vedno v strahu, pričakovali amnestijo, kajti od časa do časa so tovornjaki ponoči še vedno odvažali nove transporte in skoraj vsako noč se je v jetniške sobe slišalo pokanje za Dravljami.

Napočil je tudi 7. avgust. Popoldne so jih izpustili. Janez se je peš odpravil domov. Prvo noč je iz previdnosti prenočil pri znancih. Tista prva noč po izpustitvi je bila usodna za marsikaterega amnestiranca. Naslednji dan pa je srečno prispel domov v Setnik.

A. K., Umrl oče Janeza Janše, Demokracija, 23. 2. 2006Janez Gril, Svojo skrivnost je čez leta zaupal drugim, Janez Janša, Kočevski rog, Družina, 8. 8. 1993

Janez Janša, o očetovi rešitvi iz brezna v Kočevskem rogu, Okopi, 1994

Besedili v wordu:

Janez Gril, Svojo skrivnost je čez leta zaupal drugim, Družina, 8. 8. 1993Janez Janša, o očetovi rešitvi iz brezna, Okopi, 1994

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Milan Zajec, Vetrinj [4]

1/3