Nadaljevanje iz: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Janko Šterbenc, Milan Skubic [1]

Iz brezen morišč v Kočevskem rogu leta 1945 so se rešili vsaj Milan Zajec iz Velikega Gabra pri Trebnjem, France Dejak iz Dolenjih Laz pri Ribnici, France Kozina iz Sušja pri Ribnici, Karel Turk iz Retij pri Loškem Potoku, Janko Svete iz Preserja nad Ljubljanskim barjem, Janez Janša iz Setnika pri Polhovem Gradcu in Alojz Vesel iz Malega Podljubna pri Dolenjskih Toplicah. Teh sedem je znanih, od petih imamo tudi pričevanja.

Alojz Vesel: Naprej je bilo samo še nekaj korakov do jame in strela v tilnik

Pripoved Alojza Vesela iz Malega Podljubna pri Dolenjskih Toplicah je en mesec po formalni demokratizaciji Slovenije, 17. maja 1990 – po 45 letih trde udbovsko-komunistične diktature –, v Dolenjskem listu objavil Tone Jakše.

Tone Jakše, Človek, ki je prišel iz jame, Alojz Vesel, Kočevski rog, Dolenjski list, 17. 5. 1990

Kot je zapisal Jakše, se je Alojz Vesel spominjal, da so ga z drugimi domobranci vred naložili na tovornjak v bližini Kočevja in jih zvezane z žico, tako da je bila vsaka rešitev nemogoča, peljali proti Rogu. »Vendar so se kmalu ustavili, se pravi, da so pristali pri enem od prvih množičnih morišč. Do kraja umora s ceste ni bilo daleč. Postavili so se v vrste, pri posebej za to pripravljeni mizi so jim odvezali roke, da so na mizo odložili še zadnje predmete, ki so jih imeli v lasti, se pravi uro, če jo je še kdo imel, ali križec, molitvenik. Tam jih je blagoslovil tudi v črno oblečen mož, verjetno duhovnik, na­kar so se morali sleči skoraj do golega. Naprej je bilo samo še nekaj korakov do jame in strela v tilnik. Žice, s katerimi so bili ujetniki zvezani, so metali za njimi v jamo. Prav to je omogočilo Alojzu pobeg.«

Ogromen kup trupel je bil kot živa gmota

»Seveda je procedura privedbe domobrancev do kraja poboja opisana kar se da enostavno. Treba je dodati še, da jih je prišla tja večina že prej pretepenih in mučenih in da poboj ni potekal tako enostavno in mirno. Mnogi so se upirali, niso hoteli sodelovati, če temu tako rečemo. In te so doletele krepke batine. Alojzov sovaščan je bil tako ubit, še preden so ga privedli do jame.

Ko je pred Alojzom zazijalo brezno, se mu je stemnilo pred očmi. Koliko časa je preteklo, preden se je zopet zavedel, je težko reči. Kaže, da je padel na velik kup trupel in se odvalil na stran, saj bi ga sicer usodno stisnila druga trupla, ki so padala za njim. Zbudil se je z bolečino v glavi. V njej je zijala velika rana, vendar je krogla poškodovala le kost, ne pa tudi možganov. Izgu­bil je precej krvi, bil je slaboten in žejen. Ogromen kup trupel je bil kot živa gmota. Iz njega so se vili predirljivi kriki, vzdihi, sto­kanje, klici na pomoč, ki so počasi zamirali, ko je iz teles odtekal življenjski sok.«

Morija na robu prepada se je nadaljevala in kup mrličev je rasel

»Alojz ni bil edini preživeli in pokretni v jami. Še trije so bili, ki so se umaknili v skrite kotičke za robom, kjer jih od zgoraj ni­so mogli videti. Te reže v stenah so prišle prav tudi, ko so v brez­no, po Alojzovem opisu veliko kakor ogromna cerkev, z vrha me­tali skale in krušili kamne z roba, da bi z njimi po opravljenem poslu zakrili trupla pa tudi utišali krike še preživelih. V okolici so sekali drevje in ga metali v jamo. Pred tem početjem so se vsi štirje zatekli v stranski rov in si iz trupel pred vhodom zgradili kritje. Nekje globoko v rovu je bilo slišati curljanje vode. Po ne­kaj dneh sta bili lakota in žeja neznosni.

Morija na robu prepada se je nadaljevala in kup mrličev je rasel. Zdaj so k sebi z vrha kupa potegnili kakšno truplo že zato, da bi se nasrkali sveže krvi. Eden od njih se je podal globlje v rov, za zvokom vodnega curka. Ali pa le krvi, ki je odtekala od trupel? Padel je v globino in ni mu bilo več pomoči. Še nekaj ur so slišali od tam njegovo vzdihovanje, potem pa je bilo vse tiho.«

Ko je prišel iz jame in vstal, se je od slabosti onesvestil

»Neke noči, ko je bilo zgoraj vse mirno in je kazalo, da so se eksekutorji že odpravili stran, so zlezli ven. Uporabili so dreves­ne veje, ki so padle v brezno, in jih z žico povezali v nekakšno les­tev. Pristavili so jo k robu in eden je zlezel na vrh, druga dva pa sta ga porinila čez rob. Tisti, ki je bil na vrhu, je potem potegnil gor ostala dva. Alojz je bil zadnji. Ko je prišel iz jame in vstal, se je od slabosti onesvestil. Druga dva – ne prej ju ni poznal niti ju pozneje ni nikoli več videl – sta, kot kaže, odšla, saj mu nista mogla pomagati.«

Vodnjak je bil skoraj do vrha poln uniformiranih domobranskih trupel

»Vendar se je Alojz kmalu zavedel. Splazil se je v hrib, instin­ktivno v domačo smer, proti Rogu. Dan je prespal in preždel v neki požgani baraki, potem pa spet nadaljeval. Bil je že spet dan, ko je prišel do roških žag. Tam je zagledal pri enem od vodnjakov vedro. Premagala ga je silna žeja in splazil se je tja ob belem dnevu. Voda v vedru je bila topla, pomešana z nafto. Izbruhnil jo je. Ko je pogledal čez rob, je videl, da je vodnjak skoraj do vrha poln uniformiranih domobranskih trupel. Enako je bilo tudi pri drugih vodnih bazenih. Odšel je naprej, že napol v deliriju.

Kako je prehodil še preostalih petnajst kilometrov do doma, se le med­lo spominja. Dozdeva se mu, da sta ga dva spremljala, vendar je bil to lahko tudi samo privid. Samo še kost in koža sta ga bila, ko je prišel domov. Rana na glavi je bila gnojna in smrdljiva. Po nekaj mesecih je toliko okreval, da je lahko že šel v mesto. Javil se je, ko je bila razpisana amnestija in kljub vsem doživetjem, ki jih je moral zasliševalcem večkrat izpričati, preživel.«

Kočevski rog, 1990, knjiga Ivo Žajdela, str. 13–33, Janko Šterbenc, Milan Skubic, Alojz VeselTone Jakše, Človek, ki je prišel iz jame, Alojz Vesel, Kočevski rog, Dolenjski list, 17. 5. 1990Tone Jakše, Milan Markelj, Rogenrol ali divji ples smrti, Dolenjski list, 17. 5. 1990

Besedilo v wordu:

Človek, ki je prišel iz jame, Alojz Vesel, Mali Podljuben, knjiga Kočevski rog, 1990

Janez Janša: Preživeli iz kočevske jame pripoveduje

Prva leta po demokratizaciji so bila tudi v Sloveniji objavljena vsa tri pričevanja takrat poznavalcem že zelo znanih rešencev iz roških brezen, Zajca, Dejaka in Kozine. Leta 1993 pa nas je presenetilo novo pričevanje. Pod naslovom Svojo skrivnost je čez leta zaupal najbližjim in podnaslovom Preživeli iz kočevske jame pripoveduje ga je objavil Janez Gril v Družini 8. avgusta 1993. Toda ni bilo priimka, le »gospod J. J.« in pripis, da sta se z avtorjem dogovorila, »naj njegovo ime zaenkrat ostane na uredništvu«. Izvedeli smo še, da sta se pogovarjala »sredi prijaznih dolenjskih gričev«, rešenčeva mladost pa se je odvijala v Polhograjskih dolomitih.

Povojni očetov več desetletni molk

Leto kasneje (1994) je izšla knjiga Janeza Janše Okopi in avtor je pod podnaslovom Posledice zamolčane zgodovine na straneh 25–39 objavil pričevanje svojega očeta Janeza Janše. Takrat smo tudi dokončno izvedeli, kdo je bil Grilov »gospod J. J.« v Družini leto prej.

Janša je opisal očetovo mladost na kmetiji v Polhograjskem hribovju, v vasici Setnik blizu Polhovega Gradca, medvojno in povojno dogajanje, povojni očetov več desetletni molk in potem razkritje o rešitvi iz roškega brezna. »Celotno zgodbo je povedal šele potem, ko sem po drugi obtožnici, aretaciji in sojenju na Roški leta 1988 prišel iz vojaškega zapora. V začetku leta 1993 sem se odločil, da z njegovim privolje­njem v svoji naslednji knjigi opišem tudi njegovo zgodbo. Njega in mamo sem prosil, da zapišeta spomine na papir,« je zapisal Janša v knjigi.

Spominska slovesnost 8. julija 1990 Pod Krenom v Kočevskem rogu. Arhiv: I. Ž.

V Kočevskem rogu so ubijali še julija

Avtorjev oče se je med vojno izmikal eni in drugi vojskujoči se strani. Šele 17. aprila 1945 je postal domobranec. Z njimi se je umaknil v Vetrinj, bil vrnjen, najprej dvanajst dni zaprt v Kranju, potem pa v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.

»V Kranju so ostali dvanajst dni. 15. junija so jih postavili v kolono in jih pod močno stražo, podhranjene in izčrpane, peš odgnali v Škofove zavode v Šentvid pri Ljubljani. Tam so jih natrpali po sobah. V prostoru, v katerem je bil Janez, je bila taka gneča, da se ni dalo niti obrniti. Razmere so bile neznosne, odnos stražarjev leden, bilo ni nobenih informacij. Samo čemeli so in upali na najboljše. Od časa do časa so se odprla vrata in stražar je nekaj posameznikov poklical po imenu. Odšli so iz sobe. Tisti, ki so ostali, so jim zavidali. Mislili so, da iz utesnjenosti, lakote, žeje in negotovosti na slabše pač ne morejo iti.

Nobenega zaslišanja, le brce in udarci, tokrat še posebej surovi

Neke noči, bilo je najbrž okrog 3. julija, so poklicali tudi Janeza. Vesel je stopil na hodnik, misleč, da je nečloveških muk konec. Ni si mogel predstavljati, da obstaja še kaj hujšega kot neznosno trpljenje v prenatrpani jetniški sobi. Komaj je stopil na hodnik, je že dobil brco. Pravo razočaranje pa ga je čakalo takoj pod stopnicami. Skupaj z drugimi poklicanimi so ga odgnali v spodnje prostore. Nobenega zaslišanja, le brce in udarci, tokrat še posebej surovi. Nobenih vprašanj. Pa tudi nobenega upiranja. Po dva in dva so skupaj zvezali z žico in jih zmetali na tovornjake. Odpeljali so jih na železniško postajo, kjer so jih natlačili v živinske vagone ter zapahnili vrata. Vlakovna kompozicija je potegnila proti Kočevju. V vagonu je kljub pretepenim obrazom spoznal nekaj fantov iz okolice Polhovega Gradca, ki so skupaj z njim potovali smrti naproti. Lebnovega in Jurjevega s Praproč, pa Cujevega iz Briš. V vagonu je opazil tudi Toneta Plestenjaka, moža mamine sestre. Bil je med starejšimi. Doma je za njim jokalo enajst otrok. Vlak je vozil počasi in morda bi se dalo pobegniti, če bi kdo še imel kaj moči. Pa tudi vedeli niso, kam jih peljejo. Njihove misli so bile kljub vsemu še daleč od najhujšega.

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Janez Janša [3]

1/3