Čeprav si človek misli, da je sposobno in inteligentno bitje, pa je ta sposobnost in inteligentnost seveda zelo omejena. Nekaterih stvari okoli nas ne moremo dojeti v vsej njihovi razsežnosti. Veliko ljudi skrbi za to, da še tistega, česar je naša pamet zmožna razumeti in dojeti, tega noče, iz različnih razlogov, pogosto zato, ker nam je »resničnost« naše komodnosti veliko več vredna, kot pa težavno razumevanje sveta in življenja okoli nas.

Kar se dogaja, temelji na takratnih »politikah« in dogodkih

Ena od takšnih tem, ki jo težko razumemo, ali je nekateri sploh nočejo razumeti, je Kočevski rog. Ta geografska oznaka je postala sinonim za največji zločin v slovenski zgodovini. Takrat se ni zgodil le v Kočevskem rogu, ampak na mnogih krajih po Sloveniji, saj je bil ideološko-politično sestavni del komunistične revolucije. Ker pa je Kočevski rog »na Kranjskem« in ker so se z morišč rešili nekateri ljudje, ki so potem v emigraciji povedali, kaj se je tam dogajalo, je Kočevski rog prispodoba za veliki slovenski zločin. Ta se je zgodil pred osemdesetimi leti, zrasle so nove generacije, toda to oboje nič ne zmanjša njegovega pomena, saj skoraj vse, kar nas obdaja, temelji na takratnih »politikah« in dogodkih.

V drevo vtisnjeno znamenje ob grobišču Macesnova gorica. Foto: Ivo Žajdela

Slovenija je prekrita s spominsko krajino, ki slavi slovenski velezločin

Ljudje, ki so storili ta velezločin, so zavladali Sloveniji, Slovence so vklenili v udbovsko strahovlado, njihovi potomci pa so rasli in živeli v izrazito privilegiranem okolju. Danes oni in njihovi naslednji potomci obvladujejo najpomembnejša področja našega življenja, od medijev, šolstva do kulture. Omenil sem tista področja, ki oblikujejo miselnost (znanje) nekega okolja. Skupaj z njimi je Slovenija prekrita s spominsko krajino, ki slavi tiste, ki so storili slovenski velezločin. Voditelja (idejna tvorca) velezločina, Edvard Kardelj in Boris Kidrič, imata velike spomenike v samem središču slovenskega glavnega mesta. Še 25 let po demokratizaciji, leta 2014, predsednica vlade je bila Alenka Bratušek, je parlament sprejel odlok o razglasitvi Trga republike za kulturni spomenik državnega pomena. Varovane sestavine tega »spomenika« so tudi vsi spomeniki na njem, torej tudi spomenika revolucije in Edvardu Kardelju. Le mislimo si lahko, ali je avtorje tega odloka bolj vodila želja po zaščiti arhitekture in »umetnosti«, ali bolj po zaščiti obeh glavnih ikon komunizma. V resnici pa patentirana zločinca.

Kako naj torej v takšni miselnosti razumemo Kočevski rog oziroma to, kar se je leta 1945 tam zgodilo? Nekateri se trudimo, mnogi pa zločine svojih prednikov sovražijo, s tem pa tudi tiste, ki so jih s temi zločini ubili, kot tiste, ki jih poskušamo – tudi javno, tako kot npr. temo javnih spomenikov komunistične revolucije – razumeti.

Vsaj deset se jih je rešilo iz komunistične klavnice na Kočevskem

Kdo so torej možje, ki se jim je uspelo rešiti iz komunističnega zla v Kočevskem rogu in ki so nam povedali, kaj se je tam dogajalo? Vsaj deset jih je. Eni so se rešili iz poti na morišče, eni z morišča, eni pa iz brezen, kamor so jih partizani ubijali. Eni niso o tem nič povedali, ker niso mogli, eni pa so dogajanje opisali. Vsaj šest takšnih pričevanj o rešitvi iz brezen se je ohranilo – za zgodovino.

Najbolj znani so trije, ki se jim je po rešitvi uspelo umakniti iz komunistične Slovenije, kasneje pa v Severno Ameriko. Milan Zajec in France Dejak sta živela v ZDA, France Kozina pa v Kanadi. Njihove zgodbe so bile zapisane kmalu potem, ko so, v različnih obdobjih, prišli v Italijo ali Avstrijo. Potem so bile v emigrantskem tisku – ta je bil za Slovence v Sloveniji prepovedan in zelo težko dostopen vse do prvih demokratičnih volitev aprila 1990 (česar se danes nekateri ne spomnijo več) – večkrat objavljene. V Sloveniji so bila njihova pričevanja objavljena šele ob sami zori demokratizacije in po njej.

Vsa tri omenjena pričevanja precej podrobno opisujejo dogajanje, predvsem od umika domobrancev na Koroško, njihovo vrnitev v roke komunističnim zločincem, pot na morišče, rešitev iz brezna, pot do doma, skrivanje, do rešitve v tujino.

Predmeti, ki so jih leta 2007 našli ob grobišču Macesnova gorica v Kočevskem rogu. Foto: Mitja Ferenc

Pozelnikovo pričevanje nudi številne podatke, ki jih druga ne

Manj znano pričevanje je od Alojza Pozelnika, ki je živel v Argentini. Njegovo, že leta 1945 zapisano (12. oktobra v begunskem taborišču Servigliano) pričevanje je bilo sredi 60. let sicer objavljeno, vendar le v knjigi Odprti grobovi v Buenos Airesu. Verjetno je ostalo manj znano tudi zato, ker so bila tistim, ki so jih objavljali, pričevanja treh najbolj znanih rešencev dovolj. Toda Pozelnikovo pričevanje nudi številne podatke, ki jih druga ne.

Vsi štirje, Zajec, Dejak, Kozina in Pozelnik, so rešitev opisali takoj, ko so se rešili iz Slovenije, Pozelnik že leta 1945, Zajec 4. aprila 1946 (oba sta se rešila v Italijo), Dejak in Kozina pa leta 1948, ko so ju vodniki skrivoma rešile čez Karavanke v Avstrijo, Dejaka 22. maja 1948.

Peti rešenec iz brezna je bil Janez Janša, oče politika Janše. Njegovo pričevanje je bilo objavljeno šele leta 1993 (v Družini) in nato leta 1994 v Janševi knjigi Okopi.

Leta 1990 so v Dolenjskem listu objavili pričevanje Alojza Vesela iz Malega Podljubna pri Dolenjskih Toplicah.

Rešenca iz brezna Karel Turk in Janko Svete

Iz roškega brezna sta se rešila tudi Karel Turk in Janko Svete, oba skupaj s Francetom Kozino. Rešitev in skupno pot vseh treh proti domu je opisal France Kozina (Ušli so smrti, Celovec, 1998, str. 129–137).

Karel Turk iz Retij pri Loškem Potoku je ves razmesarjen prišel domov, vendar je bil njegov oče komunistični simpatizer in ga je šel prijavit. Sina so nato odgnali in nikoli več se ni vrnil (Ivo Žajdela, Zasuta usta, 1996, str. 183).

Janko Svete iz Preserja nad Ljubljanskim barjem se je leto in pol skrival doma, potem so ga ujeli. Na zaslišanju v Ljubljani je dejal, da je v Grosupljem skočil s transportnega vlaka. Po nekaj tednih so ga izpustili. Ko je bil prost, je večkrat opazil, da ga skrivoma opazujejo. Prijavil se je na udarniško delo na progi Brčko–Banoviči, po vrnitvi se je leta 1947 oglasil pri Francetu Kozini v Sušju, ki se je skrival. Leta 1952 je v jezeru blizu doma utonil (Ušli so smrti, Celovec, 1998, str. 129–137).

Državni spomenik ob grobišču Macesnova gorica, stanje pred izkopom grobišča. Foto: Ivo Žajdela

Antona Jelenca so komunisti umorili leta 1945 neznano kje

Z morišča v Kočevskem rogu se je rešil tudi narednik Anton Jelenc (1923) iz Velikih Lašč (pričevanje Alojza Pozelnika, Odprti grobovi, prva knjiga, Buenos Aires, 1965, str. 103–113; Ivo Žajdela, Kočevski rog, 1990, str. 107).

France Nučič je v knjigi Velikolaški in škocjanski holokavst (1999) omenil tri brate Jelenc in vsi trije so bili ubiti leta 1945. Tone Jelenc se konec junija s 30 drugimi skrivači ni hotel umakniti v Italijo. Dejal naj bi: »Kaj misliš, da sem tako neumen, da bom šel še enkrat Angležem v roke?« Obrnil se je z nekaj drugimi skrivači in odšel nazaj v gozd med Vodicami, Ponikvami in Škocjanom. Na glavi je nosil vojaško kapo z jugoslovansko kokardo (Odprti grobovi, prva knjiga, Buenos Aires, 1965, str. 96–97). Na strani 97 iste knjige je omenjeno, da se je na vožnji s tovornjakom iz Kočevja do morišča v Kočevskem rogu rešila skupina petih (ali osmih) domobrancev. Antona Jelenca so komunisti umorili leta 1945 neznano kje.

Janko Šterbenc se je rešil iz vlaka, ki je domobrance peljal na morišče

Poglejmo zdaj odlomke iz pričevanj (v celoti jih lahko preberemo na spletni strani www2.scnr.si). Janko Šterbenc iz Snečega Vrha pri Črnomlju se je 6. junija 1945 rešil iz vlaka, ki je domobrance peljal iz taborišča v Šentvidu proti Kočevju (revija Tabor, štev. 7–8, Buenos Aires, 1985).

»Postajal sem nemiren. Posebno, ko je vlak vozil po­časi in je skozi zamrežene line spet zadehtela pomlad. Vzpel sem se do okna in poizkušal, da bi odrinil mreže. Del­no se mi je posrečilo. Nato pa je stopil k oknu nek fant (dvomim, da bi bil domobranec) v čisti beli srajci in se razkoračil pred ste­no rekoč: 'Naj nihče ne misli na beg, kajti to bomo vsi drago plačali.' Nekdo je uganil, da je bil mesar iz Vidma v Dobrepolju.

Vlak je začel hitreje sopihati in že v temo so švigale luči baterij partizanskih stražarjev. Od Ortneka naprej se je mesar odmaknil od okna. Jožetu Radošu sem zaupal, da bom ušel. Tudi on je mislil na beg. Zmenili smo se, če se nam posreči, da se dobimo pri naši do­bri družini v Dobrepolju.

Jože se je prislonil k oknu. Stopil sem mu na sklenjeni roki, v zagonu predrl mreže na lini ter obvisel v hipu zunaj drvečega vlaka. Mesar mi je pritiskal roko na rob, da ne bi odskočil. Tako viseč sem čakal rafala stražarjev; pa ga ni bilo ... Ne vem, ali je mesar hotel poprijeti; utrgal sem se in zakotalil po ostrem gramozu. Tudi zdaj me ni presekal rafal. Šele ko sem zagledal rde­če luči odhajajočega vlaka, sem se pobral, pretipal in se nameril proti Mali gori. Tam sem se naspal, odpočil in krenil k našim dobrim ljudem.«

Janko Šterbenc, Domobranec 18. tehnične čete, vrnjen na Podrožci, skočil iz drvečega vlaka, Tabor, 7–8, 1985Ivo Žajdela, Skok z vlaka smrti, Janko Šterbenc, Demokracija, 9. 1. 1990

Besedilo v wordu:

Janko Šterbenc, knjiga Kočevski rog, 1990Ivan Korošec in Milan Skubic s Police, rešenec izpred morišča v Kočevskem rogu, Želimlje, postavitev farnih spominskih plošč, 1. avgusta 1993. Foto: Ivo Žajdela

Milan Skubic se je rešil s tovornjaka, ki je domobrance peljal iz Kočevja na morišče v Kočevskem rogu

S tovornjaka, ki je domobrance peljal iz Kočevja na morišče v Kočevskem rogu, se je rešil Milan Skubic (1922) iz Ambrusa, ob demokratizaciji je živel na Polici pri Grosupljem, umrl je leta 2019. Njegovo pričevanje je bilo dvakrat objavljeno v Družini, najprej 5. avgusta 1990, potem pa še 9. maja 1993.

»V Kočevje smo prišli, ko se je delal dan. Do Kočev­ja so nas imeli v rokah slovenski partizani, od Kočevja naprej ni več bilo slovenske besede. Gnali so nas po mestu v stavbo, ki še danes stoji. Našo skupino so nagnali v pritličje. Na dvorišču so bili kuharski kotli, v katerih so kuhali nekakšno nemško zelje. Kmalu so nas gnali na dvorišče in nam dali prvič jesti. Temu sem se začudil. Drugi fantje so bili pomirjeni. 'Ne bo hudega, da­li so nam jesti,' so potihoma govorili med seboj. Do nas niso bili več nasilni ali nesramni. Našo skupino so nato gnali nazaj skozi mesto do stavbe, nekakšne graščine. Še danes je prav tako zane­marjena kot tedaj. Poslali so nas po stopnicah navzgor, nato pa ukazali, naj se ustavimo in obrnemo. Po dva in dva smo hodili do vznožja stopnic, kjer sta stala dva partizana z velikim kupom narezane žice in nas vezala skupaj. Najprej sosedovo in mojo ro­ko skupaj nad komolcem, nato še vsakemu obe roki – potisnjeni na hrbet – nad zapestjem. Vezala sta brez besed in brez surovos­ti. Zvezani smo se postavljali v vrsto na hodnik proti dvoriščnim vratom. Že tedaj sem čutil, da moji zapestji nista močno zvezani. Jaz in moj vrstnik sva bila prva v vrsti.«

Milan Skubic s Police, rešenec izpred morišča v Kočevskem rogu, Žvirče, postavitev farnih spominskih plošč, 9. maja 1993. Foto: Ivo Žajdela

Oboroženi so bili z noži, koli, brzostrelkami. Strašno so rjoveli.

»Videl sem, kako je z dvorišča odpeljal poln tovornjak, pokrit s ponjavo. Bilo je okrog 9. ure dopoldne. Takoj je vzratno pripeljal drug in se postavil pred na­ša vrata. Stražarji so privlekli neke vrste lesene stopnice. Na tovornjak sta se najprej povzpela dva partizana, nato mi. S kolegom sva šla prva do konca. Nato sva se morala obrniti nazaj in poklekniti. Poleg naju drugi in tretji par in tako naprej. Jaz sem bil na levi strani. Ko je bil tovornjak poln, sta partizana zadaj potegni­la ponjavo in smo se odpeljali. Mislim, da smo se vozili dobre četrt ure. Tovornjak se je ustavil, zavil malo levo in nato nekaj časa peljal vzratno. Partizana sta dvignila ponjavo in tedaj smo videli kje in pri čem smo. Od tovornjaka do brezna je bilo mogoče kakih 30 metrov. Na obeh straneh do brezna je bil špalir partizanov. Oboroženi so bili z noži, koli, brzostrelkami. Strašno so rjoveli. Bili so pijani. Par za parom se je spuščal s tovornjaka. Partizani so jih zmerjali, suvali, tolkli, preklinjali Boga. Fantje so se pomikali proti jami. Ni bilo dosti streljanja, večino so potolkli, na pol po­bili, nato so zginjali v jamo.«

Tine Velikonja in Milan Skubic s Police, rešenec izpred morišča v Kočevskem rogu, Želimlje, postavitev farnih spominskih plošč, 1. avgusta 1993. Foto: Ivo Žajdela

Za seboj sem slišal vpitje in ukaze: Lovi ga, pucaj ga.

»Med vožnjo iz Kočevja sem s prsti najprej odvezal žico ok­rog zapestja, nato še drugo nad komolcem, ki me je vezala s so­sedom. Ta je bil že na pol nezavesten. Pobijanje je šlo silno hitro, tovornjak se je naglo praznil, ostala sva še dva para. Partizan je po­kazal na naju. Počasi sva vstala, vstal pa je tudi par na najini des­ni. Svojega soseda sem moral skoraj nositi. Ko sva počasi prišla do roba, sem soseda izpustil, odrinil stražarja na tovornjak in s tovornjaka skočil na levo v grmovje. Bila je strma z grmovjem po­raščena dolina. Za seboj sem slišal vpitje in ukaze: Lovi ga, pucaj ga. Jaz pa sem bežal, bežal. Nazadnje nisem mogel nikamor več. Padel sem, obležal. Ko sem se zavedel, je bila povsod tišina. Mo­lil sem in molil, nato pa nadaljeval pot. Noč sem prespal v opuš­čenem partizanskem taboru, drugi dan pa naprej. Bil sem straš­no žejen. Po dolgem času sem prišel do cerkvice Sv. Ane. Kasne­je sem zvedel, da je bilo to nad Ribnico. Na samotni kmetiji sem se napil vode, nato sem taval naprej po gozdovih, prišel na do­lenjsko stran in blizu Šmihela pri Žužemberku prekoračil Krko. Potem sem že poznal pot in v nekaj dneh sem prišel domov.«

Milan Skubic se je po štirih mesecih skrivanja javil novim oblastem. Takoj so ga zaprli in obsodili na smrt z ustrelitvijo. Zanj so posredovali znanci, zato je bila kazen spreme­njena v dosmrtno ječo, kasneje na 20 let. Zaprt je bil devet let.

Besedilo v wordu:

Bog je hotel imeti priče, Milan Skubic, Družina, 5. 8. 1990Milan Skubic, Resnica je samo ena, Kočevski rog, Ambrus, Družina, 9. 5. 1993

Nadaljevanje v: Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, domobranci, Alojz Vesel, Janez Janša [2]

1/6