Na prvi pregledni razstavi opusa Ivane Kobilca v zadnjih štirih desetletjih je v Narodni galeriji na ogled okoli 140 del iz vseh slogovnih obdobij in vseh žanrov. Priljubljenim slikam, kot sta Poletje in Kofetarica, so pridružene umetnine, ki so skoraj neznane širši javnosti, odsevajo pa Kobilčino ustvarjalno moč in raznolike vplive evropskih umetnostih središč - Dunaja, Münchna, Pariza, Sarajeva in Berlina. Slikarki je uspelo tisto, o čemer so njeni kolegi na Slovenskem lahko le sanjali: kar trikrat je razstavljala na uglednem pariškem Salonu in se s tem zapisala na sam vrh najuspešnejših slovenskih slikarjev.

Ivana Kobilca, Avtoportret, (med 1893 in 1895), olje, platno, 57 x 43 cm, zasebna last. Foto: Narodna galerija


Med 350 deli najbolj priljubljeni sliki Poletje in Kofetarica

Kot je povedala direktorica Narodna galerije Barbara Jaki so med pripravami na razstavo odkrili nove podatke o Kobilčinem življenju in delu: »Evidentirali smo več kakor 350 del, popisali nove lastnike njenih slik, natančneje dokumentirali Kobilčino berlinsko in sarajevsko obdobje, na umetninah in okvirjih smo izvedli potrebne konservatorsko-restavratorske posege in pregledali številne dokumente. Veliko novih dognanj črpamo iz zasebnih pisem, ki jih je Ivana Kobilca pošiljala domačim, in smo jih pridobili šele pred kratkim.« Tako bodo ob dobro poznanih umetninah, kot sta Kofetarica in Poletje, ki spadata tudi med najbolj priljubljene slike v galerijski stalni zbirki, razstavili več umetnin, ki jih javnost ne pozna. Zadnja razstava njenih del je bila leta 1979.

Večino življenja ustvarjala v tujih velemestih

Ivana Kobilca je skupaj s prijateljicami in znankami spadala med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Rodila se je leta 1861 v Ljubljani očetu obrtniku in materi najemodajalki, ki sta jo vzgojila v meščanko. Poleg šole pri uršulinkah je obiskovala pouk francoščine in italijanščine. Da bo postala slikarka, pa se je odločila pri šestnajstih letih. Najprej se je slikarstvo učila v Ljubljani, pri devetnajstih pa odšla na Dunaj. Po nekajmesečnem bivanju v mestu, kjer je kopirala stare mojstre, je jeseni 1881 odšla v München, ki je bil tedaj središče nemške in svetovne umetnosti. Večino odraslega življenja je preživela v tujih velemestih: po Dunaju in Münchnu je živela še v Parizu, v Sarajevu in v Berlinu, od koder se je v Ljubljano vrnila šele ob začetku prve svetovne vojne leta 1914. Ustalila se je v rodnem mestu in v zasebnosti ateljeja slikala predvsem cvetlična tihožitja. Umrla je v Ljubljani leta 1926.

"Videla sem svet in življenje, bilo je lepo in polno sonca ..."

Ivana Kobilca je bila odločna ženska, preizkusila je vse, kar je bilo v tistem času za umetnika mogoče. Ko jo je nekaj let pred smrtjo obiskal umetnostni zgodovinar Stanko Vurnik, je svojo zgodbo sklenila takole: "Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal."
Na razstavi, ki je na ogled v Novem krilu Narodne galerije, so vključena tudi ključna dela drugih slovenskih realistov, med drugim Zamorka Antona Ažbeta. Razstava bo na ogled do konca februarja 2019.

Ivana Kobilca, Poletje, (1889–1890), olje, platno, 180 x 142 cm, Narodna galerija. Foto: Narodna galerija



Ivana Kobilca, Kofetarica, 1888, olje, platno, 100 x 70 cm, last: dr. Peter Hribar, Cerknica. Foto: Narodna galerija