Medškofijski odbor za kulturo (MOK) pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) v petek in soboto, 26. in 27. marca 2010, v Domu pastoralnih susreta 'Sjemeniško dobro' v Lovranu pri Opatiji na Hrvaškem pripravlja šesti forum za dialog med vero in kulturo z naslovom 'Koliko človeka gre v sodobno šolo?' , sporočajo s Tiskovnega urada SŠK.

Forum se prične nocoj ob 20.30 z uvodnim nagovorom ljubljanskega pomožnega škofa dr. Antona Jamnika. Sledi okrogla miza z naslovom 'Neoliberalizem na šolskem pragu', pri kateri sodelujejo Dušan Merc, Mojca Škrinjar in dr. Alenka Šverc.

Jutri, v soboto, bodo udeleženci ob 9. uri prisluhnili predavanju dr. Robija Krofliča z naslovom 'Pluralna šola in iskanje osebnega smisla'. Ob 9.45 bo dr. Barica Marentič Požarnik skušala odgovoriti na vprašanje 'Ali je lahko šola hkrati 'človeška' in uspešna?'. Ob 11. uri bo dr. Tomaž Pisanski spregovoril na temo 'Meriti ali ne meriti, to je zdaj vprašanje', ob 11.45 bo sledilo predavanje dr. Tadeja Vidmarja z naslovom 'Šola kot katalizator družbenih frustracij'.

Predavanjem bo ob 14.30 sledila razprava, ob 17. uri pa še sklepni pogovor.


Utemeljitev teme foruma: Koliko človeka gre v sodobno šolo?

Šola je nedvomno eden izmed velikih problemov našega časa. To ne velja le za slovensko družbo, ampak za celotno civilizacijo, katere del smo. V pluralni zahodni družbi je vse manj temeljnega etičnega konsenza. Družba se utemeljuje na molče vsiljenem konsenzu, ki vključuje bolj ali manj prikrito zatiranje vsega, kar ni kompatibilno z njeno aktualno ideologijo. Zdi se, da zahodna pluralna družba z radikalno družbeno pragmatično in kvantitativno usmeritvijo briše obsežna področja človeškega obstoja – duhovnost, individualnost, zanimanje za celoto ipd. Posledice tega so zelo vidne v življenju šole, ki poudarja storilnost in kompetitivnost, stremljenje po znanstvenem obvladovanju sveta, ki ga zanimajo splošne resnice, manj pa osebno individualno mišljenje in oblikovanje avtentične osebnosti, ki bi utemeljila samo sebe na lastnih pogledih in si tako izoblikovala svojo lastno življenjsko pot. Kakšno obzorje bi morala odpreti kultura in z njo šola, da bi bil v njej prostor za celega človeka, za človeka, ki ga kljub dominaciji splošnega, tehnike in rutine, kljub vzporednim 'vzgojiteljem' od reklam, zabavne industrije do interneta, še zmeraj vznemirja tako imenovana imanenca kot transcendenca, tako biološka in družbena resničnost kot sunki presežnega? Ker je uporabnost znanja nekakšen odrešilen obrazec, vzgoja srca ali oblikovanje značaja tu nimata več nikakršne vloge. Emocionalni učenci in takšni, ki razmišljajo globlje in širše, morajo to svojo nadarjenost podrejati faktografskemu vsrkavanju znanja.

Najbrž bi bilo potrebno znova opredeliti pojem izobraževanja. Ali je to res le skupek vsebin vedenja, ali pa tudi bivanjska oblika živete resnice? Svet se učencem servira razkosan na gola dejstva. Kako potem razumeti pojem sveta, torej celote? Videti je, da sodobna šola v to ne posega, ker bi se ji lahko izmuznil eden od temeljnih ciljev: standardiziranje izobraževanja. Zato postaja šola nekakšno podjetje, ki vzgaja in izobražuje za trg. Učenci so potem le še stranke šole, ki za svoj vstop v tržni sistem iščejo izobraževalne storitve. Uspešnost pridobivanja znanja je zvedena na golo merljivost. V funkciji tega cilja so poenoteni tudi preizkusi znanja. Skrb vodstva šole je, da se njihova šola ne bi znašla v spodnjem delu 'rang liste'. Delo šole se vse bolj ocenjuje po merilih, ki veljajo za veleindustrijo. Izobraževanje je le še blago med drugim blagom. Proces ekonomizacije prodira do zadnjih kotičkov človeškega bistva. Ravnatelji in učitelji so pod nenehnim pritiskom, da bo vse, kar delajo, skladno s hitro se spreminjajočimi zakonskimi predpisi in težnjami po všečnosti. Zakonske spremembe imajo videz stroke in objektivnosti, v resnici pa sledijo trendom in modi. Mnogi kritiki šole so prepričani, da se izobraževalna politika izogiba temu, da bi cilje oprla na ustrezno antropološko podlago. Če zaključimo z mislijo lani umrlega nemškega filozofa Wolfganga von der Weppna, 'tisti, ki se dobro prodaja, je konec koncev prodan' .