Zapri
Iskanje

Komentar: Bolela me je duša

Za vas piše:
Milan Knep
Objava: 02. 06. 2021 / 07:03
Oznake: Cerkev, Družba, Mnenja
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 01.07.2021 / 08:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Komentar: Bolela me je duša

Komentar: Bolela me je duša
Petkovi protesti izvirajo iz kolektivne travme zgodnjega obdobja slovenske pomladi.

Duhovnik Milan Knep: »Naj On, ki je v Mariji delal velike reči, deluje tudi v moji duši. Bom pa pomagal tistim, ki si prizadevajo razmerja v družbi uravnotežiti.« FOTO: Marjan Pogačnik. 


Ko kdo postane disfunkcionalen, obenem pa ohranja prisebnost, se odpravi k psihoterapevtu. Nato skupaj iščeta nevralgično žarišče, iz katerega sevajo iracionalne sile v miselne, čustvene in telesne funkcije.

Terapevt vnaprej ve: če se je travmatična izkušnja zapisala v najbolj zgodnjem otroštvu, bo korekcija težka; upanje na preoblikovanje psihofizične strukture osebnosti pa minimalno.

Veliko več uspehov ima terapevt, kadar s klientom raziskujeta travmo iz obdobja, ko je bila njegova osebnostna struktura vsaj delno že formirana, zaradi česar je bila sposobna vsaj nekaj negativnih pritiskov ublažiti, izločiti in jih ne potlačiti.

Petkovi protesti, imenovani »vseslovenska vstaja za predčasne volitve«, izvirajo iz kolektivne travme najbolj zgodnjega obdobja slovenske pomladi. Travma izvira iz spoznanja, da sile, ki so leta 1945 ugrabile državo, v procesu tranzicije 1986–1992 svoje politične in ekonomske moči niso uspele v celoti prenesti v novo obdobje, ampak le okoli 85-odstotno.

Tranzicijska prevara ni v celoti uspela, zato te, ki jim do cilja manjka le še malo, boli duša. Nerazrešene travme ne umeščajo v okvire ustave in demokratičnih standardov, v urejen in zakonit družbeni terapevtski proces, temveč v iracionalne ekscese.

Z njimi blažijo bolečino svoje duše, ker država še ni v celoti njihova, a obstaja upanje, da kmalu bo. O tem sta v petek vsa raznežena na Prešernovem trgu medijem govorila Branislav Štrukelj, glavni tajnik SVIZ, in Boris A. Novak.

Nikakor ne gre samo za Janeza Janšo. Tranzicijska levica potrebuje predvsem prepoznavnega označevalca, poosebljenega nasprotnika na šahovnici, kot je v slovitem intervjuju z Borisom Pahorjem leta 1975 rekel Edvard Kocbek.

Tranzicijska levica želi s splošno mobilizacijo vseh segmentov družbe in države z demoniziranjem ene politične figure znova spraviti pod svoj nadzor celotno gospodarstvo, politiko, javni sektor, medije, civilno družbo, kulturo, šport, pa tudi gasilce, ki pa se s sv. Florjanom v svojih vitrinah ne dajo.

O tranzicijski prevari govorim kar v prvi osebi. En model te prevare sem spremljal od znotraj. V mislih imam slovensko mladinsko politiko, predvsem ustanovitev Mladinskega sveta Slovenije (MSS) in Urada RS za mladino.

Da ne bo nesporazuma: do nobenega od teh, ki so takrat prevzeli vodilne funkcije, nimam osebnih zamer in očitkov. Nasprotno, dobro smo sodelovali, bili so mi, vsaj tako mislim, iskreno naklonjeni.

Dejansko pa so katoliške mladinske organizacije padle v že spletene mreže, v vnaprej pripravljen sistem. Razvpiti sestop partije z oblasti je bil, kot pri mladinski politiki, vnaprejšnje pravno, finančno, politično in kadrovsko snovanje sistemov, v katere so po prvih na pol demokratičnih volitvah kot zrele hruške padali vsi konstitutivni elementi družbe in države.

Za vzorčni primer točke preloma navajam mladinsko politiko. Mariborsko združenje katoliških študentov Amos, katerega duhovni asistent je bil dr. Ivan Štuhec, je izpolnjevalo vse pogoje za polnopravni status v MSS. Če bi bil Amos sprejet, bi se razmerje glasov v MSS skoraj izenačilo.

Tik pred glasovanjem je v dvorano nekdanje občine Vič-Rudnik, kjer je bilo zborovanje, vkorakal Roman Jakič, predsednik MLD in poslanec LDS. S svojim nastopom je prevesil tehtnico na stran zavrnitve Amosa. Moj nastop, ki je sledil, ni imel enake teže.

Druga tranzicijska prevara je bil Zbor združenega dela, o čemer javnost že veliko ve. Manj pa je znano, da je bila zmaga Demosa odvisna od Zelenih Slovenije, ki so bili leva politična opcija, a jih je v Demos v zadnjem trenutku pripeljal priseben član ožjega vodstva.

V trenutku, ko se razmerje sil v državi približuje 70 % proti 30 % v korist starim silam, levica alarmira Evropo in spravi ljudi na ulico. Ko to gledam, me boli duša.

Na praznik Marijinega obiskanja jo zdravim z besedami tete Elizabete: »Blagor ji, ki je verovala.« Naj On, ki je v Mariji delal velike reči, deluje tudi v moji duši. Bom pa pomagal tistim, ki si prizadevajo razmerja v družbi uravnotežiti.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (23/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo

Nalaganje
Nazaj na vrh