Obdobju optimizma, ki nas je zajel ob koncu prejšnjega tisočletja po padcu sistemov realnega socializma in po sunku digitalnega napredka, je sledilo obdobje streznitev z vojnami (Irak, Bosna …), z globalno grožnjo terorizma, z ekološko krizo, čemur se je pridružila še pandemija koronavirusa.

Toda obdobje surovosti se je pojavilo tudi v religiji, politiki, kulturi, umetnosti in refleksiji. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od rafiniranega premišljevanja. 

V religiji so vzniknili fanatizmi in opravičevanje nasilja v imenu vere; v politiki imamo tudi v evropskih parlamentih leve in desne skrajneže, za katere smo mislili, da se ne bodo več pojavili; kultura in umetnost sta vse preveč začeli prisegati na brutalne metode provokacije; intelektualna refleksija se je kakor odrekla iskanju resnice in se vse pogosteje podreja aktivističnemu boju ter pristaja na izključevanje drugače mislečih.

Angleški pisatelj G. K. Chesterton je nekje zapisal, da je od vseh teoloških resnic najbolj razvidna in najlaže dokazljiva resnica o izvirnem grehu. Obdobje surovosti, ki ga doživljamo, to potrjuje. 

Kakorkoli se obračamo v prihodnost, katerekoli utopije se gremo, na koncu spoznamo, da sta zlo in greh še vedno tu. Zdajšnja vojna v Ukrajini in mogoči apokaliptični scenariji, ki se lahko razvijejo iz nje, so krona te nove surovosti.

Ob tem se nam je zgodil sindrom kuhane žabe. Svet je postajal znova nasilen in nevaren, mi pa smo ta čas kot hipnotizirani zrli v male in velike ekrane, se v trgovskih centrih veselili obilja, si privoščili stvari, ki si jih nikoli nismo. 

Ko smo končno dvignili glave od svojih popkov, smo že bili »kuhani« oziroma na pragu tretje svetovne vojne.

Čas surovosti kliče k protiukrepom in k zavestni drži odpora.

Treba bo sodelovati z vsemi ljudmi dobre volje, da odpremo prostore intelektualne in kulturne izmenjave, iskrene in dobronamerne umetnosti ter zdravilne družbene akcije od spodaj. 

Če teh prostorov politika, politizirana civilna družba in kultura, posuroveli mediji in na brezplodno polemiko naravnane internetne platforme ne nudijo, jih bomo morali znati ustvariti mimo njih.

Kakor nekoč: v slovenskih marmornih palačah in enoumnih medijih se določenih tem ni smelo premišljevati; le nekaj kilometrov od slovenske meje, v Dragi, pa so pogumni možje in žene v senci dreves, kamor je rad priplaval vonj po morju, ustvarili prostor, kjer se je smelo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (21/2022).