Nekateri v njej vidijo celo priložnost za svojevrstno dokončno rešitev katoliškega vprašanja, češ, ta referendum bo »waterloo« Cerkve na Slovenskem, saj je ta glavna nasprotnica zakona, v to vlogo pa naj bi jo, se glasi kritika, pognale le oblastne želje, ne pa zagovarjanje kulture življenja od spočetja do naravnega konca in ljubezen do bližnjega v stiskah, ki jih doživlja ob bližajoči se smrti. Pa še v referendumsko kampanjo se ni prijavila, coprnica stara!

Gre za že znane domačijske igre brez meja, ko katoličanom odrekajo pravico soodločati o vprašanjih skupne sedanjost in prihodnosti.

Larifari. Gre za že znane domačijske igre brez meja, ko katoličanom odrekajo pravico soodločati o vprašanjih skupne sedanjost in prihodnosti. Tega smo že vajeni in zato lahko tovrstne »očitke« mirno otresemo z ramen kot zoprn prhljaj in nič več od tega.

A po drugi strani je »waterloojska« primerjava tudi posrečena, le da je treba v njej malce spremeniti vloge. V slovenski družbi je res nekaj »napoleončkov«, ki željo v nekakšni naprednjaški vročici predrugačiti naš svet, razbiti vse ustaljeno, razrahljati starodavne civilizacijske temelje in brez premišljenih previdnostnih zavor celotno družbo potiskati v nepredvidljive in zato nevarne eksperimente, ki sprožajo številne pomisleke in zloslutne obete. Tem našim »napoleončkom« je treba prijazno, a odločno pogledati v oči in pred njimi – tokrat z referendumskim listkom v roki – postaviti obrambni zid življenja. Prihodnost to terja od nas.

Zavezništvo, ki si tudi za ceno javne stigmatizacije prizadeva dosledno obvarovati ustavno načelo o nedotakljivosti življenja, sega bistveno čez katoliške robove.

Katoliško občestvo v tem nikakor ni sámo, kot nas skušajo prepričevati ustvarjalci, ne pa merilci javnega mnenja. Zavezništvo, ki si tudi za ceno javne stigmatizacije (večinski mediji so pač vsiljivo proevtanazijski) prizadeva dosledno obvarovati ustavno načelo o nedotakljivosti življenja, sega bistveno čez katoliške robove. To humanistično zavezništvo se zaveda: če bomo zdaj odškrnili vrata spoštovanja človekovega dostojanstva, bomo prejkoslej skozi na stežaj odprta vrata metali na odpad številna »nevredna življenja«. Drsenje v ta prepad je neizogibno, kažejo tuje izkušnje – denimo kanadske, kjer je v manj kot desetletju uzakonjenega medicinskega ubijanja že vsaka dvajseta smrt te vrste.

Ali naj bo to naš obet? To pa bi bil res »waterloo« celotne slovenske družbe! Preprečiti ali pa vsaj omejiti ga bo mogoče na zavrnitvenem referendumu v nedeljo, 23. novembra.

Pripevek je bil najprej objavljen v 46. številki Družine.