Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Komentar: Človek človeku?

Za vas piše:
Stanko Gerjolj
Objava: 24. 02. 2021 / 08:34
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 25.02.2021 / 07:50
Ustavi predvajanje Nalaganje
Komentar: Človek človeku?

Komentar: Človek človeku?

Poskus vzpostavljanja spoštljive dialoške komunikacije je ključnega pomena.

Stanko Gerjolj. FOTO: Tatjana Splichal.


Z izvirnim grehom, s tem pa z vsakim rojstvom, je človek izgnan iz objema rajske varnosti in ljubezni. Kljub enemu izmed uveljavljenih filozofskih stališč, da je zlo pomanjkanje dobrega, se slednje marsikdaj postavi kot nasprotje dobrega, neredko v pravo sovraštvo.

To se kaže tako v povsem zasebnih in osebnih odnosih kot v najširših političnih in družbenih relacijah.

Takrat je vzpostavljanje okoliščin in pripravljanje terena za spoštljivo komunikacijo, pravzaprav za omogočanje dialoga še toliko bolj pomembno in le hvaležni smo lahko vsem, ki se za to trudijo in si prizadevajo.

Družina je skupnost odnosov

Družina je nedvomno skupnost, kjer gre za najbolj intenzivne odnose. Ko se ti odnosi konfliktno zapletejo, je hitro »ogenj v strehi«, ki ga pogosto člani družine sami ne zmorejo pogasiti. V svoji svetovalni praksi kot »zunanji član« bolj ali manj redno ugotavljam, da se člani družine ne zmorejo poslušati.

Včasih je potreben pravi »kondicijski trening«, da poslušalcem uspe počakati, da govoreči dokonča svojo misel. Ob tem se pogosto zgodi, da sicer »počakajo«, a brez poslušanja. Ob izzivu, naj ponovijo, kar so slišali, največkrat »interpretirajo« neko sporočilo, ki ga sploh ni bilo, a so prepričani, da je govoreči mislil »prav to«.

V taki komunikaciji ni nobenih vprašanj, saj vsi vse vedo, hkrati pa se ne slišijo ter govorijo drug mimo drugega. Ko se v razreševanju takih družinskih konfliktov naučimo ne le poslušati, temveč tudi slišati drug drugega, potem pa morebiti namesto odgovorov zastavljati še primerna vprašanja, ostane le še razglasitev zmagovalcev, pri čemer navadno ugotovimo, da imamo vsi »isti čas«.

Kaj pa politična komunikacija?

Vse to velja tudi za širšo družbeno, zlasti politično komunikacijo. Ni pa to vse, kar se na tem polju dogaja. Poleg nesposobnosti poslušanja ter apriorne nepripravljenosti postavljanja primernih vprašanj v družbi, kamor seveda štejem tudi politiko, prepoznavam kot ključni problem staro komunistično strategijo »divide et impera« (deli in vladaj).

Očitno gre za nekakšno »kompulzivno ponavljanje«, ki se nam vrača in vrača. V tem smislu smo »ptice roparice, ki pozabljajo svoja dejanja, da jih lahko ponavljajo«, kot bi rekel B. Brecht.

Gre za načrtno in pragmatično produciranje sovražnikov in permanentno vzdrževanje sovraštva oz. sovražnega ozračja, ki ustvarja nasilne fanatike.

Posejanost družbenih in političnih razprav ter številnih medijev s pejorativnimi in drugimi ponižujočimi izrazi je tako izrazita, da bi bili prispevki najmanj za polovico krajši, če bi to sovražno ter agresivno in poniževalno negativnost odstranili.

Slovenski medijski prostor

Res je, da je slovenski družbeni in zlasti medijski prostor tak, da tako imenovana »leva opcija« v političnih in družbenih soočenjih večinoma lahko igra z »rezervno ekipo«, svoje »zvezde« pa pusti na rezervni klopi in vstopijo, ko je igra dobljena.

Umazano delo vedno opravijo rezervni igralci – tako v športu kot v politiki – razen seveda v podrejenih ekipah, ki imajo le eno moštvo, pa še od teh je pogosto kdo poškodovan ali po krivici v zaporu.

Nevarna značilnost »umazanega dela« je v tem, da se ga ne da ustaviti ter ga – kot vemo iz številnih zgodovinskih primerov – tako (pogosto nevidni) nosilci moči kot operativci nadaljujejo tudi še takrat, ko to celo z njihovega zornega kota ni več potrebno.
Ko krvoločna zver začuti kri, jo potrebuje; ko krvi zmanjka, začne gristi samo sebe. Pojavi, kot sta pretepanje »lastnih novinarjev« ter eklatantno zlorabljanje otrok v politične namene odraslih kažeta prav na to.

V času, ko smo se na »kri« že skoraj navadili, je vsak poskus vzpostavljanja spoštljive dialoške komunikacije ključnega pomena, skoraj ne glede na (ne)uspeh. Že sam poskus sporoča, da nekdo »upa in verjame«. V številnih primerih so prav taki poskusi spreminjali svet. In upamo, da ga bodo še.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (09/2021).

Preberite še:
- Komentar: Laškega enajsterca je bilo preveč
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov
- Komentar: Norčevanje iz demokracije, žalitev ustave
- Komentar: Okus in vonj ljubezni
- Komentar: Kvas družbe


Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh