Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Komentar: New York Times kot Pravda

Za vas piše:
Branko Cestnik
Objava: 12. 05. 2021 / 09:33
Oznake: Cerkev, Družba, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 01.07.2021 / 08:44
Ustavi predvajanje Nalaganje
Komentar: New York Times kot Pravda

Komentar: New York Times kot Pravda

Če kdo misli, da bosta količina informacij in hitrost komunikacij izboljšali svet, se moti.

Branko Cestnik je župnik v župniji Frankolovo. FOTO: Tatjana Splichal. 


Da ima lahko eden vodilnih demokratičnih časopisov, kar New York Times je, podoben učinek na bralstvo kot nekoč sovjetski časopis Pravda, ni zraslo na našem zelniku, temveč je slednje izjavil in obrazložil sloviti filozof in pisatelj Umberto Eco.

Na neki okrogli mizi l. 2014, dve leti pred svojo smrtjo, je dejal, da je Pravda selekcionirala in skrivala vesti, da bi sovjetsko bralstvo ostalo nevedno in vodljivo. Za razliko od Pravde pa New York Times, zlasti v svoji zajetni nedeljski izdaji, svoje bralstvo zasuje s tisočerimi informacijami in mu servira ogromno pisanih vesti, ki jih isto bralstvo seveda ne more vseh pogoltniti in predelati.

Končni učinek je spet določena zmedenost in selekcionirana vednost bralca. Če je kdo mislil, da bosta ogromna količina informacij ter strašanska moč in hitrost komunikacij sama po sebi izboljšali svet, se je motil.

Oboje, količina in hitrost, prinaša nezanemarljiva tveganja: psihološka, socialna in politična. Psihološko tveganje, ker ustvarja odvisnost od informacij (npr. t. i. information anxiety), ker krči pretanjeno človeško misel na slogane, ker nas dela ranljive za podtalno propagando.

Socialno, ker ustvarja nove razlike med »omreženimi« in »neomreženimi«, ker določene ranljive skupine sploh ne pridejo do besede, ker dramatične razmere v določenih predelih sveta za glavni pretok informacij sploh niso »zanimive«.

Politično, ker oblastiželjni politiki in kibernetičnim kartelom odpira dostope do posameznikove duše, bolj kot je nekoč te dostope odpirala kolektivna religiozna pripadnost; ljudstvo je v tej super-komunicirani družbi kot po paradoksu lahko spet nevedno in vodljivo.

Umberto Eco je l. 1964 napisal kultno knjigo Apokaliptiki in integrirani, v kateri obravnava pojav pop kulture. Če uporabimo naslovni kategoriji, smemo reči, da se tudi danes zaradi super-komuniciranosti ne smemo nagniti k apokaliptičnemu vzdušju, obenem pa se ne smemo pustiti, da nas poplava informacij posrka oz. integrira.

Ne bodimo »apokaliptiki«: internet za nas naj ne bo Satanov izum, na 5G ne glejmo kot na projekt novih sužnjelastnikov, družbena omrežja vzemimo kot priložnost za dobra dela in za boljše počutje; kristjani vzemimo te strašanske možnosti komuniciranja kot priložnost za oznanjevanje.

Obenem se ne pustimo »integrirati«: človek naj ostane človek, enkratna oseba, ne pa nekakšna »omrežena zavest«, ki jo je moč upravljati na daljavo; zavedajmo se, da virtualno nikoli ne more in ne sme pregaziti resničnosti, elektronika ne more in ne sme nadomestiti pogleda v oči, stiska roke, objema; poleg tega razkrinkajmo in zaustavljajmo poskuse političnih in ideoloških zlorab komunikacijskih orodij.

Nekoč Pravda, danes New York Times oz. super-komunicirana družba, vedno pa bralec, ki naj uporablja medije s previdnostjo, inteligenco in ljubosumnostjo za lastno svobodo.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (20/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh