Ožbej Peterle je eden od kolumnistov naše rubrike Na prepihu. FOTO: Osebni arhiv. 


Ah, spet zamujam, si jezno rečem in še dodatno pritisnem na plin. Pot me pelje mimo Višnje Gore, Trebnjega, Mirne in Mokronoga (Brane, ne zameri mi, ker se nisem utegnil ustaviti na Mostu) v Šentjanž. K Repovževim, kakopak.

V eno od najboljših in meni najljubših slovenskih restavracij se vedno rad vračam. Zaradi pristne gostoljubnosti in kulinarične odličnosti. Pa ker imajo odnos do tradicije in okolja, iz katerega izhajajo.

Pri Repovževih vedno znova presenečajo z inovativnimi kreacijami in strmenjem k popolnosti. Dejstvo, da je med istimi zidovi pred dobrim stoletjem s kozarčkom cvička velikodušno nazdravljal tudi Janez Evangelist Krek, je samo še pika na i.

A tokrat smo pri Repovževih s posebnim razlogom. Na ta dan pred desetimi leti sta namreč Mojca in Marko dahnila – da. Štiri otroke, tri smejalne gubice in deset let kasneje še vedno izžarevata isto dvojino, kot sta jo izžarevala na poročni dan.

Premalokrat se vidimo, ugotovimo skupaj. Kljub temu da živita v Novem mestu, samo slabo urico vožnje iz Ljubljane. No, z vlakom dobri dve uri, ampak to je že druga zgodba. V času, ko ni časa, ker si časa ne vzamemo, je treba ozavestiti odnose in jih razumsko graditi.

Se poklicati in tudi dobiti. In obletnice so dober izgovor za srečanje, za pogovor in za refleksijo. Premladi smo, da bi bili nostalgični, a prestari, da ne bi imeli spominov.

In kakšnih je bilo prvih deset let zakona, ju vprašam, kot se za pričo spodobi, da malo namigne k refleksiji in analizi preteklega obdobja. Dekada je hitro minila, se strinjamo, medtem ko v smehu obujamo spomine na poročni dan in slavje, ki se je zavleklo do jutranjih ur.

Ne cedita se samo med in mleko, sta rekla, kot povsod so tudi tu vzponi in padci. A ko razlagata o njunem odnosu, otrocih, uspehih in preizkušnjah, vztrajnosti in potrpežljivosti, pa o veri in pogovoru …, opažam, kako deset let kasneje tista dvojina počasi postaja že bližja ednini.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (23/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo