Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Komentar: Snov stvarstva

Marko Ivan Rupnik
Za vas piše:
Marko Ivan Rupnik
Objava: 05. 05. 2021 / 08:52
Oznake: Cerkev, Družba, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 01.07.2021 / 08:47
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Komentar: Snov stvarstva

Komentar: Snov stvarstva
Vsa snov sveta želi, da bi jo človek prijel z ljubeznijo kot izraz njegove ljubezni do drugega.

P. Marko Ivan Rupnik. FOTO: Arhiv Družine. 


V starokrščanski ikonografiji najdemo sredi binkoštnega prizora podobo kralja, ki so mu z rok in nog padle verige in okovi. To je kralj Kozmos, poosebljena podoba stvarstva. Stvarstvo je po človekovem grehu podvrženo sužnosti, zapisano je razpadanju.

Že površen pogled na bogoslužje zakramentov pa pokaže, da je smisel stvarstva prisostvovati pri odrešenju človeka: voda in olje pri krstu, birmi in maziljenju, kruh in vino v evharistiji. Snov stvarstva postane kot živi dom človekovega občestva z Bogom Očetom, kot sinovi in bratje in sestre.

Odrešenega človeka prepoznamo po darežljivosti, ker iz njega sije ljubezen, s katero je ljubljen v odrešenju. Zato se odrešenemu človeku ponudi snov stvarstva kot konkretnost ljubezni. Vsa snov sveta želi, da bi jo človek prijel z ljubeznijo kot izraz njegove ljubezni do drugega.

Ne da se ljubiti samo z mislijo in besedo, potrebno je dejanje; le dejanje potegne v ljubezen snov, ki se tako osvobodi sužnosti, v kateri jo držijo grabežljive egoistične roke vase usmerjenega človeka.

Ko se bodo razodeli ljudje kot Božji posinovljeni otroci, se bo po svetem Pavlu zgodila osvoboditev stvarstva kot porodne bolečine. To pomeni, da je stvarstvo, ki ga gledamo in v katerem se gibljemo in v njem živimo, le neke vrste zarodek stvarstva; greh po človeku ga je odel v neko temno meglo, ki ga s svojo strupeno vlažnostjo namaka. Zato ga mi ne moremo videti, ga ne moremo spoznati in živeti v njegovi resnici.

Šele z učlovečenjem Očetove Besede, po kateri in s katero je bilo vse ustvarjeno, z njegovo velikonočno daritvijo samega sebe in z darom Svetega Duha se je rodil novi človek, deležen Božjega sinovstva. Ta isti Sveti Duh je živeči temelj vsakega zakramenta in bogoslužja.

Sveti Leon Veliki pravi, da je Kristus z odrešenjskim poslanstvom prešel v zakramente. Torej v bogoslužju dejansko odkrivamo stvarstvo, njegov smisel in njegov pomen. V bogoslužju spoznavamo Boga Očeta, ko se odpiramo njegovemu delovanju v nas po Svetem Duhu.

Oče nas tako uresničuje kot svoje otroke in med seboj se odkrivamo kot bratje in sestre; občestvo nas poveže na povsem nov način, drugačen, kot je kri staršev, poudarja sv. Kabazilas. To delovanje na nas, ki se mu odpiramo in zanj celo prosimo, se zgodi s sovpadanjem vseh treh Božjih oseb preko snovi stvarstva, z njo in v njej.

Šele v zakramentih se nam pokaže pot resničnega spoznanja stvarstva. Če ne bi tako zategnili s suhoparnim metafizičnim moralističnim razumarstvom, ne bi že nekaj stoletij imeli spora med vero in razumom. Tako pa smo sprožili nihalo, ki je šlo najprej v eno smer, potem pa radikalno drugače.

Danes poskušajo človeka pripeljati k meditaciji o stvarstvu, največkrat gre za povsem psihično naprezanje, kaj pomeni na primer voda, pa da jo je Bog ustvaril itd. Čez nekaj trenutkov to pozabi, njegov odnos do vode se ni spremenil.

Ko pa človek doživi vodo v odrešenjskem dejanju, ki ga je spremenilo, prerodilo, pa tega več ne bo pozabil. Postane del njegove resnice, ker je del ljubezni. Človek se ne more rešiti brez zemlje, ampak samo z njo.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (19/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo

Nalaganje
Nazaj na vrh