In prav v tem je srž zgodbe lanskega referenduma o asistiranem samomoru, na katerem so volilni upravičenci z dovolj prepričljivo večino zavrnili uveljavitev zakona, ki ga je ob asistenci proevtanazijske civilne družbe skozi zakonodajni postopek izsilila vladajoča politika. Za uveljavitev zakona je na referendumu na nedeljo Kristusa Kralja novembra lani glasovalo 322.047 oziroma 46,56 % volivcev, proti pa 370.802 oziroma 53,44 % volivcev. Razlika v glasovih za in proti je bila tako razmeroma velika – 48.755 glasov.

Teza ljudi, ki se niso mogli sprijazniti z referendumsko odločitvijo proti, je bila, da so jo s svojimi menda nedovoljenimi potezami skrojili zdravniki in Katoliška Cerkev.

Toda ta razlika se je zagovornikom zakona o asistiranem samomoru vendarle zdela dovolj majhna, da so na njej zgradili konstrukt domnevnih nepravilnosti, ki naj bi do te mere »deformirale« referendumsko kampanjo, da so privedle do zavrnilne večine. Teza ljudi, ki se niso mogli sprijazniti z referendumsko odločitvijo proti, je bila, da so jo s svojimi menda nedovoljenimi potezami skrojili zdravniki in Katoliška Cerkev. In sledila je pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije z zahtevo za razveljavitev referenduma.

Če za potrebe tega zapisa v katoliškem mediju pustimo ob strani zdravnike in se osredinimo na kritične osti, ki so letele na račun Cerkve: med drugim ji je bilo očitano, da je v dnevih pred referendumom pripravila devetdnevnico, da se je za uspeh zavrnilnega referenduma molilo po cerkvah, da je bila to tema mašnih nagovorov in pastirskih pisem, da se je o tem pisalo v Družini in govorilo na Radio Ognjišče – pa se menda vse to in še kaj ne bi smelo, ker se Cerkev z vsemi svojimi pravnimi osebami ni prijavila v referendumsko kampanjo.

Vrhovno sodišče: Verske skupnosti imajo pravico vernikom podati moralna in etična izhodišča o vprašanjih, ki so ključna za njihovo doktrino.

Pa je bilo vsakemu razumnemu »iz aviona« razvidno, da gre tu ravno za tisto načelo, ki smo ga omenili v uvodu prispevka: seveda ni naloga Cerkve, da se vtika v politične programe in pobude, razen takrat, ko gre za vpletanje teh programov v verske ali moralne zadeve. Ko si je vladajoča politika za svojo programsko prioriteto zadala odprtje vrat slovenske zakonodaje asistiranemu samomoru (in kdaj pozneje tudi evtanaziji), je bilo edino logično in pričakovano, da bo to naletelo na cerkveni odziv, saj gre za eno temeljnih verskih in moralnih zadev, o katerih se je Cerkev vedno izrekala in se tudi vedno bo izrekala, referendumska kampanja gor ali dol.

In temu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v odločbi, s katero je zavrnilo tožbo za razveljavitev referenduma. Eden ključnih odstavkov sodbe, ki je bila sprejeta 10. marca, objavljena pa natančno dva tedna pozneje, se namreč glasi: 

Zgolj zato, ker je šlo v spornem obdobju za čas referendumske kampanje, ni bilo mogoče pričakovati od vernikov in verskih skupnosti, da bodo prenehali z izražanjem svojih prepričanj, sploh ker so ta izrazito povezana s temo referendumskega vprašanja. Verske skupnosti imajo pravico vernikom podati moralna in etična izhodišča o vprašanjih, ki so ključna za njihovo doktrino. Tako pastirsko pismo slovenskih škofov kot devetdnevnica za spoštovanje življenja pred referendumom, ki ju izpostavljajo tožniki, sta izraz verskega nauka. Čeprav je bil torej referendum o Zakonu o prostovoljnem končanju življenja iztočnica zanju ter druge molitve in prošnje, pa v tej zvezi predloženi dokazi ne izkazujejo referendumske propagande, ampak izrazito versko vsebino.

Vrhovno sodišče je torej v tej zgodbi jasno zavarovalo versko svobodo, kar je pomembno sporočilo za celoten slovenski javni prostor, tudi tisti njegov del, ki je strahotno alergičen na kakršno koli jasno cerkveno besedo o javnih zadevah z moralnimi razsežnostmi.

Res pa je tudi, da je sodišče v nekaterih ravnanjih predstavnikov Cerkve in z njo povezane civilne družbe, ki se je organizirala v podporo zavrnitvi spornega zakona, prepoznalo kršitve referendumske zakonodaje, a ne takšne kršitve, ki so bistveno vplivale na ljudsko odločanje in ga kakor koli bistveno izkrivile.

Izid parlamentarnih volitev kaže na to, da se namere o uzakonitvi asistiranega samomora in/ali evtanazije za nekaj časa vendarle umikajo z dnevnega reda politike.

Pod črto. Referendumska zgodba o asistiranem samomoru je zdaj na ravni Vrhovnega sodišča zaključena (morda dobi nadaljevanje na Ustavnem sodišču). Nauke iz nje pa bi morali potegniti vsi: tako zagovorniki evtanazije, ki bi morali sprevideti, da gre tu za eno temeljih vprašanj, povezanih z versko svobodo, kot zagovorniki nedotakljivosti človekovega življenja, ki bodo ob morebitnih podobnih zgodbah v prihodnosti morali natančneje proučiti referendumsko izvedbeno zakonodajo. Res pa je tudi, da izid parlamentarnih volitev kaže na to, da se namere o uzakonitvi asistiranega samomora in/ali evtanazije za nekaj časa vendarle umikajo z dnevnega reda politike.