Vendar v njem nekako predstavljata dve skrajnosti. Če sem se o enem od njiju izrekel precej prizanesljivo, sem ob omembi drugega doživel manjši kolerični izpad. Sogovornika je ta tako presenetil, da sva do konca večera izmenjala samo še nekaj besed.

Mene samega je sicer nekoliko razočaralo, da sem še enkrat več v svojem življenju povsem po nepotrebnem povzdignil glas. Nisem pa bil zares presenečen, saj me nekateri pogledi nekaterih ljudi že dolgo spravljajo ob živce. In tega niti sicer ne skrivam.

Epizoda me je spomnila na zadevo, o kateri veliko razmišljam in sem o njej pisal celo na pričujoči strani. Zakaj smo velikokrat prav kristjani tako zelo strastni, ko je treba kritizirati ali spraviti v red druge kristjane, ki morda v kakšnem vprašanju gledajo na svet drugače kot mi? Že lani sem omenjal, da to ni nikakršna novost in da spremlja Cerkev od njenih prvih korakov. Gorečnost že v novozaveznih besedilih najbolj naraste, ko je treba opozoriti, da se motijo ali s...