P. Federico Lombardi ob koncu meseca zaključuje svoj mandat glavnega direktorja Radia Vatikan. Na radio je prišel pred 25 leti, sprva kot programski, od leta 2005 pa glavni direktor. Leta 2001 mu je bilo zaupano vodenje Vatikanskega televizijskega centra (CTV), leta 2006 je postal tudi direktor tiskovnega urada. To funkcijo ohranja tudi po slovesu od Radia Vatikan.

Kot je povedal p. Lombardi, pred prihodom na Radio Vatikan »ni neposredno poznal vatikanskega sveta«. Preden je postal provincial italijanskih jezuitov, pa je več kot deset let delal za revijo Civilta Cattolica in po lastnih navedbah je bila ta izkušnja je bila »odlična pripravljalna šola«. Med novostmi, s katerimi se je moral soočiti na Radiu Vatikan, je bilo redno spremljanje papeževih dejavnosti od blizu, poleg tega pa še svetovno obzorje informacijskih dejavnosti in mednarodnost delovne skupnosti, najrazličnejše kulture, jeziki in pisave šestdesetih prisotnih narodnosti. Prav slednje so bile za p. Lombardija novosti, ki so ga pri novih zadolžitvah najbolj prevzele.

Kot programski direktor v prvih petnajstih letih, med leti 1991 in 2005, je pozornost pri delu usmerjal predvsem na vsebino, to obdobje pa je zaznamovala tudi velika bližina do življenja posameznih uredništev. »Zelo intenzivni in globoki človeški odnosi« so razlog, da je bilo za p. Lombardija to obdobje verjetno »najsrečnejše« v poklicnem življenju. Skoraj vsak dan, od jutra do večera, se je lahko v polnosti posvečal poslanstvu Radia Vatikan. Ko so mu bile sčasoma zaupane še druge funkcije, je moral čas v dnevu razdeliti. Na običajen dan je zgodnje dopoldne in večer preživel na radiu, pozno dopoldne je odšel v Vatikanski televizijski center, osrednji del dneva pa je preživel na tiskovnem uradu. Čeprav je bilo dela veliko, p. Lombardi ni nikoli pomislil, da bi radio zapustil. To je bilo poslanstvo, zaradi katerega so ga predstojniki poslali v Vatikan. Zato ga je vedno razumel kot svoje prvo in temeljno poslanstvo. Čeprav si je prizadeval tudi druge naloge opravljati z največjo zavzetostjo, je njegov »dom« v Vatikanu ostal Radio Vatikan.

Kot najtežje obdobje v vseh teh letih p. Lombardi omenja čas razpravljanja in obtožb glede tako imenovanega »elektrosmoga« kot posledice dejavnosti oddajnega centra Santa Maria di Galeria. To vprašanje se je odprlo leta 2001. Hudo je bilo poslušati obtožbe, da delaš slabo, pojasnjuje p. Lombardi, toda ker je imel mirno vest, je preizkušnjo prestal z odgovornostjo, potrpežljivostjo, moralno resnostjo in znanstveno usposobljenostjo.

Največ veselja pa so p. Lombardiju prinašala pričevanja poslušalcev, ki so živeli v težkih položajih, a jim je uspelo na radio poslati sporočila z zahvalo za njihovo delo. Spominja se pisem prostovoljke v Somaliji, bolničarke, ki je bila sama v muslimanskem svetu in je redno poslušala oddaje Radia Vatikan. Ali pa 40.000 pisem z zahvalami iz Ukrajine, ki so prispela v prvem letu po padcu sovjetskega režima.

Najbolj p. Lombardi obžaluje, da mu v tem času na radiu ni uspelo vzpostaviti programa v jeziku hausa, za katerega so vztrajno prosili škofje iz severne Nigerije, območja, ki je danes prizorišče nasilja in napetosti. Program bi predstavljal majhen, a pomenljiv odgovor, znamenje pozornosti in podpore nigerijskemu prebivalstvu, ki je revno in preizkušano. V DNA Radia Vatikan in njegovega poslanstva od vsega začetka, predvsem pa v času preganjanja Cerkve s strani totalitarizmov, je bilo vedno »služenje zatiranim kristjanom, ubogim, manjšinam v težavah«, ne pa »absolutna podložnost imperativu maksimalizma poslušalstva«. Slednje je sicer potrebno upoštevati, vendar ne za vsako ceno. P. Lombardi upa, da v prihodnosti to ne bo pozabljeno: »To je lep izziv: kako resnično upoštevati uboge, kako se boriti proti kulturi odmetavanja v novem svetu novih komunikacij.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet