Gostitelj konferenc, avtor podkasta Konzerva in od novega leta Družinin kolumnist Janez Zupan. FOTO: Tatjana Splichal

Tokrat je kot osnovno izhodišče za razmislek vzel, kaj se v Sloveniji splača konzervirati. Konferenco je razdelil na tri dele: uvodne eseje petih povabljenih gostov, razpravo in medsebojno soočenje stališč govorcev ter vprašanja občinstva. Sodelovali so filozof, publicist in podjetnik dr. Andrej Drapal, poslanec in predsednik Demokratov dr. Anže Logar, ekonomist in nekdanji predsednik Domovinske lige mag. Bernard Brščič, župnik v Poljanah dr. Jože Plut in gostitelj Janez Zupan, je pa neudeležbo opravičil poslovnež Matej Rigelnik. Dogodek je moderiral Jan Kok.

Med konservativnim in progresivnim

Dr. Andrej Drapal je v svoji razpravi uvodoma opozoril, da sodobni svet ne opredeljuje napetosti med levim in desnim, marveč med konservativnim in progresivnim, z eno ključnih razlik, da konservativci niso podvrženi hudim nihljajem levo–desno. »Lahko se delaš liberalnega progresivca, a te sila nihljaja zelo hitro zanese v eno ali drugo skrajnost, kar dnevno vidimo v evropski in svetovni politiki, v kateri se ves čas ukvarjamo z bipolarnostjo, ki je pravzaprav bipolarnost ekstremov, ki se odvija na progresivnem koncu. Vsi smo nekoliko polarni, a s to razliko, da konservativci polarnost uravnavamo na drug način,« je poudaril Drapal.

Razlika med vizijo in utopijo

Konservativec, vidno zlasti v gospodarstvu, to počne korak za korakom. Tu je očitna razlika med vizijo, ki je del konservativne filozofije, in utopijo, ki je del progresivne filozofije. Konservativec ima po njegovem vizijo, a ne živi v oblakih, v utopiji. »Tisti, ki živijo v oblakih, ekstremisti levo in desno, za to utopijo ubijajo. Pri progresivistih hitro ugotoviš, da je nekdo skrajno lev in istočasno skrajno desen. To je lepo vidno v nacionalsocializmu, ki sploh ni bil socializem, marveč univerzalizem, in tudi v komunizmu kot tipični utopistični ideji globalne družbe,« je prepričan Drapal.

Inovacije na konservativnih osnovah

Večkrat sliši, da kot konservativec noče inovirati in ni za razvoj, a je po njegovem nasprotno: inovacije se dogajajo na konservativnih osnovah in nastanejo tako, da znaš upoštevati vse dejavnike, ki vplivajo na uspeh te inovacije. »Ena tipičnih konservativnih fraz, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, je nasprotna ideji socialne države: pomagali ti bomo, potem pa bo že. Konservativci jasno rečemo, da je edini subjekt odločanja posameznik in bi morali vse oblike, ko nekdo nastopa v imenu družbe, jemati z veliko mero pazljivosti,« je zaključil Andrej Drapal.

Družina in šolstvo

Za dr. Anžeta Logarja kot politika je v družbi vredno konzervirati vrednote, ki so temelj in jedro, ki ga družba konzervirati, če želi dolgoročno preživeti. V trenutku pa, ko jih začne spodjedati, začne hkrati spodjedati svoj obstoj. »Ko se družba bori, gre skozi težke trenutke in raste, je te vrednote lahko ohranjati. Težava nastane, ko postane družba visoko razvita, samozadostna. Takrat počasi začnemo pozabljati, kaj pomenijo vrednote, in jih pustimo vnemar,« je poudaril Logar in kot temeljno celico za gradnjo vrednot označil družino, takoj za njo pa šolstvo.

Nizko zaupanje vase

In ko eden od teh dveh sistemov (ali celo oba) pade in se ne razvija v tej smeri, družba zaide v krizo. Ekonomski razvoj, dobro življenje, izguba vizije so po njegovem pripeljali do tega, da je zahodna civilizacija izgubila smisel, ki ga mora poosmisliti, na novo ovrednotiti. Pa slovenska duša? Pri nas je, tako Logar, bržčas tudi iz zgodovinskih razlogov zaupanje vase nižje, kot bi lahko bilo ali moralo biti. Kajti če zaupaš vase, boš poskusil. Če boš pri tem padel, boš vedel, da neuspeh ne pomeni konca sveta, temveč le epizodo v naslednjem poskusu, ko boš na koncu uspel.

Če nam je v športu uspelo, nam lahko tudi drugod

»Slovenska duša pa razmišlja: rajši ne poskusim, da ne izgubim; tako ali tako se ne splača poskušati, ker je zadeva status quo in se ne bo spremenila; če nekdo poskuša, rečem: saj mu itak ne bo uspelo; če mu slučajno uspe, pa sem jezen. S tem, ko nisem poskušal, sem sebe oropal lepote uspeha ali pa neuspeha na poti do uspeha,« je zatrdil Logar, prepričan, da bomo z zavestnim delom na okoliščinah, ki bodo Slovence spodbujale, da poskušamo, da ne obsojamo neuspeha in da hvalimo uspeh drugega, ker to pomeni uspeh vseh nas, pripeljali družbo do tega, da bo uspešnejša: »V športu smo že uspeli, ker smo se poenotili, drugod še ne. A če nam je v športu uspelo, nam lahko tudi drugje.«

Kriza smisla in porast nihilizma

Mag. Bernard Brščič je sprva izpostavil vprašanje, kaj je v svetu, ki je iztiril, pravzaprav vredno konzervirati oziroma ohranjati. Po njegovem smo v 19. stoletju ubili Boga, rezultat je kriza smisla, porast nihilizma in vprašanje, od kod generirati vrednote, ki ne morejo biti svetlobna leta daleč od Dekaloga. Šest od 10 Božjih zapovedi je evolucijsko stabilnih, kar pomeni, da družba, ki se jim odreče, zaide v popolno krizo smisla, ravno zato je – tako Brščič – zahodna civilizacija zašla v slepo ulico. Problem je, ker zahodna civilizacija ni nadomestila teološkega načina transmisije neformalnih inštitucij, navad in običajev, osrediščenih v šestih Božjih zapovedih.

Peterica razpravljavcev, manjkal je Matej Rigelnik. FOTO: YouTube/zajem zaslona

Narod lažnivcev in prešuštnikov

»V letu 2025 se je treba vprašati, od kod potem generirati tiste vrednote, ki pa so vendarle izhajale iz rimsko-grške tradicije, cepljene na hebrejsko-krščansko izročilo. Zahodna civilizacija tega odgovora nima in se zato lahko vračamo na stare teološke težnje po ponovnem vpletanju religije v politično,« je prepričan Brščič. Po njegovem bo treba odgovoriti, kako preseči stanje družbene anomije – tega, da v Sloveniji ne delujejo neformalne inštitucije, »da smo postali pokvarjen narod lažnivcev, prešuštnikov in drugačnih izrojencev«, po drugi strani pa ne delujejo formalne inštitucije.

Proces ozdravitve potrebuje radikalno terapijo

»Poglejte, kakšne zakone imamo, kakšno pravosodje imamo, postali smo farsa od države. In ko imaš to eksplozivno mešanico nedelujočih formalnih inštitucij in škodljivih neformalnih inštitucij, nas ne sme presenečati obupno razvojno zaostajanje Slovenije,« je opozoril Brščič, ki pa vendarle najde nihaje nazaj, denimo na nedavnih ameriških volitvah, na katerem je, kot je poudaril, zmagala platforma »ne konservativizma, marveč radikalnega razbijanja statusa quo«. Po njegovem sodobnost zahteva radikalne rešitve, saj je zatečeno stanje v družbi tako degenerirano in zahodna civilizacija tako bolna, da proces ozdravitve potrebuje radikalno terapijo.

Ohraniti slovensko podeželje in kmeta

Dr. Jože Plut podčrtava, da je treba ohraniti slovensko podeželje in slovensko kulturno krajino, ki so jo naši predniki vzpostavljali nekaj tisoč let. »Če hočeš imeti stabilno družbo in dovolj hrane, je treba podpreti kmeta in kmetije. Kmet je bil – poleg Cerkve – vedno nosilec tradicij, pa tudi slovenskega jezika, kulture in vere. Da smo obstali kot narod skozi zgodovino, so zaslužni kmetje in slovenski duhovniki. Ohranil bi torej slovenskega kmeta, kajti v preteklosti je bil vedno tisti, ki je ohranjal slovenstvo v najbolj žlahtnem pomenu besede.«

Ohranimo družino!

Plut je nadalje postavil pozitivno diskriminacijo marginalnih nasproti enakopravnosti in sorazmernosti večine. In glasno poudaril: »Ohranimo družino! Brez mame in očeta, ki sta odprta življenju, ni novih ljudi, ki imajo pravico vzgajati otroke v duhu svojih vrednot, ni prihodnosti, ni vere, ni tradicije.« Dodal je, da pada število rojstev, izpraznjena področja pa vedno naselijo drugi ljudje, še zlasti, če so ta področja tako lepa, kot so slovenska. Zato je treba po njegovem podpreti tudi tradicionalno, »slovensko« družino, tudi finančno.

Povezovanje v dobrem

»Večina ne sme biti diskriminirana na račun pozitivne diskriminacije manjšin. In če družine ne bomo podpirali, se slovenskemu narodu slabo piše,« je posvaril Jože Plut in primaknil še povezovanje v dobrem: povezovanje ljudi, ki dobro mislijo, dobro hočejo in dobro vedo – in to povezovanje na vseh področjih, brez predsodkov, drugače smo zamočili. »Slabi se vedno združijo in držijo skupaj. Velik problem dobrega oziroma ljudi, ki dobro v srcu mislijo, pa je, da so dobri vsak zase. Ne stopijo pa skupaj in zadev ne začnejo spreminjati.«

Demografija potrebna konzervacije

Gostitelj večera Janez Zupan pa je izpostavil, da je nujno potrebna konzervacije demografija: »Ko berem statistike, mi ni lahko pri srcu, a se vselej vprašam, kaj je zadaj. Kaj rečem, ko rečem Slovencev je premalo? Kaj v temelju povzroča to stanje, ki ni vzdržno? Mnogi so prepričani, da je to simptom materialnega pomanjkanja, da so torej razlogi ekonomski; da si mladi ne morejo privoščiti stanovanj; da kdaj zmanjka prostora v vrtcu; da kdaj mož zasluži premalo, da bi mama bila mama. Zagotovo je tudi to vzrok za neodločitev za otroke, toda, po drugi strani, jih imajo revnejše države še kar veliko.«

Kako naj si zaupam, če je vse enako, vseeno?

Zupan je navedel besede papeža Benedikta: »Veselite se očetovstva in materinstva. Odprtost za življenje je znamenje odprtosti za prihodnost, zaupanja v prihodnost, saj spoštovanje naravnega zakona človeka osvobaja, ne ubija.« Po Zupanovem mnenju je torej odprtost za življenje znamenje zaupanja v prihodnost. Smo v vakuumu, sredinskosti, nikjer ni tega zaupanja. Najprej imamo težavo z zaupanjem vase, »ker vsi trdijo, da sploh ni pomembno, kakšen sem, in da sem v vsem, kar koli že sem, v redu – toda kako naj si zaupam, če je vse enako, vseeno?«

Konzerviranje ljubezni do družine in v družini

Glavno nalogo Slovencev vidi v konzerviranju ljubezni do družine in v družini, ki naj se ponovno prepozna kot temelj, brez katerega ni ne Slovencev ne države ne prihodnosti, ni ne svobode ne popolnosti ne polnosti. Družbi moramo, tako Zupan, vcepiti spoznanje, da je družina bolj polnost kot, denimo, plavanje z delfini na Bahamih in da je otrok vedno množenje ljubezni in ne njeno pohabljanje. »Spodbujajmo se tako, da se v družinah ljubimo z ljubeznijo, ki se do konca daruje, ki nič ne jemlje za svoje in ki vedno znova vstaja v velikonočno jutro.« In ko reče družina, ne govori o karikaturi družine, marveč o družini, ki je rodovitna in ki s tem rojeva tudi našo prihodnost in upanje.