Duhovniki Sodalitete z avstrijske Koroške so danes priromali na grob škofa Gregorija Rožmana v stolno cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani. Ob 11.uri je somaševanje vodil novomeški škof in administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan. "Koroško in svoje rojake, zlasti duhovnike, je škof Rožman imel v srcu vse življenje. Že na dan škofovskega posvečenja so koroški duhovniki povsod imeli prednost. Med obredi v stolnici so zanje bili izbrani prostori tudi ob oltarju novoposvečenca. Tudi po posvečenju so se smeli v škofijskem dvorcu prvi pokloniti svojemu nekdanjemu celovškemu duhovniku," je dejal škof Glavan in navedel besede iz pozdravnega nagovora tinjskega prošta Antona Beneteka na Rožmanovem škofovskem posvečenju: »Mi koroški duhovniki, združeni v Sodaliteti, v bratovščini Srca Jezusovega, ter verniki… še nikoli nismo nikomur tako iskreno čestitali, kakor čestitamo danes Vam,.. gospod škof, ob današnjem škofovskem posvečenju. Vi ste član nove Sodalitete… Tožilo se nam bo po Vas… Domotožje bo tudi Vaš pogled kdaj obrnilo proti vrhovom Karavank. A vsakdanja maša bo tisto dejanje, ki nas bo odslej duhovno združevalo…"

Po maši so koroški duhovniki s škofom Glavanom molili na grobu škofa Rožmana (foto: Tatjana Splichal)

Škof Glavan je koroške duhovnike in številne druge duhovnike in vernike, ki so se dopoldne zbrali v ljubljanski stolnici, spomnil, da je danes 93. obletnica usodnega koroškega plebiscita, ki je velik del slovenske Koroške odtrgal od ostalega slovenskega ozemlja. "Prav zaradi tedanjih tragičnih dogodkov je dr. Gregorij Rožman kot slovenski rodoljub, sicer profesor v celovškem bogoslovju, veliko trpel. Doživel je poniževanja, ropanje, skrunjenje cerkva in tabernakljev. Takrat je postal prvikrat preganjanec in begunec. Začel se je njegov križev pot, ki ga je pozneje, ko je bil imenovan za ljubljanskega škofa, strnil v škofovsko geslo: Teža križa in plačilo. Ta križev pot se je končal pred skoraj 54 leti 16. novembra 1959, ko je v clevelandski bolnišnici prenehalo biti njegovo izmučeno srce. Tudi v njegovem škofovskem grbu so tri vrtnice s tremi trni. Že z grbom je morda želel povedati, da bo njegovo življenje: ljubezen in trpljenje," je dejal škof Glavan in spomnil na nagovor papeža Frančiška, ko je pred dobrim tednom pri delavniški maši govoril o križu. "Ni odrešenja brez križa, ni plodnega apostolskega dela brez križa," je dejal papež in škof Gregorij Rožman se je tega po besedah škofa Glavana dobra zavedal, "zato svojih vernikov ni le neutrudno spremljal, zanje delal, molil, ampak predvsem trpel. Škof Rožman je ljubeče sledil svojemu Odrešeniku tudi v trpljenju. Potem, ko je Vrhovno sodišče RS sodbo Vojaškega sodišča iz leta 1946, ki je bila sprejeta ob škofovi odsotnosti, razveljavilo in jo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje, je le-to leta 2009 kazenski postopek ustavilo. Tako je bil opran vsake krivde in zdaj počiva v svoji stolnici. Naj za nas, ki še potujemo proti večni in pravi domovini, prosi pri Bogu, da bomo vztrajali v veri, ostali zvesti Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi in svojemu poslanstvu tudi v preizkušnjeh in trpljenju."

Po maši so koroški duhovniki s škofom in drugimi duhovniki in verniki molili na Rožmanovem grobu v ljubljanski stolnici.

Koroški duhovniki ob vstopu v ljubljansko stolnico (foto: Tatjana Splichal)

Ljubljanski škof Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v vasi Dolinčiče na današnjem avstrijskem Koroškem, umrl pa je 16. novembra 1959 v Clevelandu. Ljubljanski škof je postal leta 1930. Maja 1945 se je umaknil na avstrijsko Koroško, od koder je odšel najprej v Švico in leta 1948 v Združene države Amerike. Tam je delal med slovenskimi izseljenci in begunci do svoje smrti leta 1959, ko so ga pokopali na pokopališče frančiškanske skupnosti v Lemontu. V stolno cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani so ga pokopali 13. aprila 2013.