Tudi mnogi drugi duhovniki smo podpisali tisto izjavo, saj se službeno srečujemo z žalujočimi in razumemo in vemo, kako pomembno je, da se dostojno poslovimo od umrlih, jim damo mesto v svojih spominih in grob na pokopališču, ki je sveta zemlja. Šele tako dejanje, človeško celovito, je pietetno dejanje.

Za nič od tega ni poskrbelo ministrstvo. Prevoz pa je bil odrejen brez primernega obreda, brez potrebnega spoštovanja in brez soglasja svojcev, ki jih lahko zastopa le Nova Slovenska zaveza, ki se je v desetletjih delovanja izkazala kot zagovornica in dedinja domobranstva.

Prevoz pa je bil odrejen brez primernega obreda, brez potrebnega spoštovanja in brez soglasja svojcev.

Kosti pomorjenih v Macesnovi gorici so ostanki tamkaj pomorjenih domobrancev, Slovenske narodne vojske, v povojni revolucionarni in krvavi orgiji. Te kosti težijo vest morilcev, ker so vidno znamenje njihovega nesmiselnega ideološkega početja. Te kosti pa tudi uničujejo njim tako ljubo mednarodno podobo, ki si jo nenehoma gradijo »ponosni dediči« revolucionarjev. Ni besede, ki bi lahko opravičila slike z vrečami kosti pobitih. Vsak bo vprašal, zakaj, in vsak vidi, da ni prav.

Te kosti pa tudi kažejo, kako pohabljena je naša narodna duša, kar razodevajo misli mnogih src. Ob teh kosteh je reči »sem ponosni dedič« isto, kakor reči »odobravam masovne poboje« in »sem za revolucionarno nasilje«. Ob teh kosteh beseda spoštovanje, pieteta in toleranca dobijo svojo pravo ali lažno težo. O teh kosteh je sklicala sama predsednica države posvet in za mizo posedla tudi dediče morilcev in to imela za nekaj normalnega. Ali poznate kakšen kraj, kjer bi morilci odločali o pokopu svojih žrtev? Ta kraj je Slovenija in tako smo pohabljeni, da se nam to zdi samoumevno. Pa ni normalno!

Kosti, ki jih ponosni dediči ne morejo tajiti, a jih tudi dostojno pokopati nočejo, morajo počakati, če je treba, še enkrat toliko časa, da bomo kot narod dozoreli in jih z dostojnim, svečanim pogrebom sprejeli v svoj narodni spomin. Šele takrat bomo pomirjeni sami s seboj. Takrat bomo sprejemali različnost in spoštovanje kot merili družbenega življenja. Do takrat pa je še daleč.

Domačim tiranom, ki so prevzeli oblast na ruskih tankih ob koncu druge svetovne vojne, je nelagodno, ko vidimo slike njihovega početja. Iz tega se lahko rodi prebujena vest, ki prinaša spreobrnjenje ali pa zakrknjenost vztrajanja pri zločinu.

Ni je besede, ki bi lahko opravičila slike z vrečami kosti pobitih. Vsak bo vprašal, »zakaj«, in vsak vidi, da ni prav.

Na teh kosteh se spet lomijo kopja naše sedanjosti in se znova začrtava smer naše prihodnosti. Dokler so kosti med nami, v tistih plastičnih vrečah, shranjene, kakor se hranijo smeti, bodo nemo pričevale slike o nečloveškosti, zločinskosti komunizma in prebujale vest morilcev in ponosnih dedičev, svojcev in somišljenikov in v družbi razodevale misli src.

Kosti so prestavljene z enega neprimernega kraja na drug neprimeren kraj. Shranjene so na neprimeren način. Bližje Ljubljani, a vseeno na stranskem tiru in nedostopne. Nimajo ne groba, ne križa. Še napis na vratih kostnice je lažen.

Kosti še vedno pritiskajo na vest in spomin našega naroda. Upam le, da ne bo potrebnih osem desetletij, da jih bomo častno pokopali.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (15/2025).