Minister za obrambo Borut Sajovic, ki je pristojen tudi za vojna grobišča, je na opoldanski tiskovni konferenci javnost obvestil, da se je danes začel prenos posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico iz prostorov kočevske komunale v državno kostnico v Škofji Loki. Minister je v izjavi za medije, kot jo povzema STA, pojasnil, da so bili posmrtni ostanki žrtev, izkopani iz Jame pod Macesnovo gorico, začasno shranjeni v neprimernih kletnih prostorih kočevske komunale. Okolico kostnice, ki so jo na pokopališču Lipce leta 2009 zgradili v ta namen, pa so uredili v skladu z običaji, tako da je tam omogočen prižig sveč in spoštljivo spominjanje, kot je dejal Sajovic.

FOTO: Janez Porenta

To je bila za čas, ko še ni sprejeta odločitev za dokončen pietetni pokop teh žrtev, tudi zahteva množičnega duhovniškega apela, prvič prebranega na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu junija lani. Spomnimo: duhovniki črnomaljske in kočevske dekanije so slovenski vladi med drugim predlagali in jo prosili, naj »omogoči javnosti na začasni lokaciji fizičen dostop do ostankov pokojnih, še zlasti svojcem in duhovnikom. Predvsem se naj ob naše pokojne postavi križ, ki govori o njihovi veri, in viden napis z osnovnimi podatki. Na vidnem mestu naj bo pojasnilo, zakaj še niso pokopani.« Apelu so se s podpisi že od vsega začetka pridruževali tudi drugi duhovniki, množično od lanske jeseni dalje, tako da je apel doslej podpisalo okoli 500 duhovnikov.

FOTO: Janez Porenta

Minister za obrambo je na današnji tiskovni konferenci omenil to duhovniško pismo (njegov prvi podpisnik je črnomaljski dekan in nekdanji kočevski župnik Tone Gnidovec) kot eno ključnih spodbud za selitev posmrtnih ostankov roških žrtev iz Kočevja v Škofjo Loko.

FOTO: Janez Porenta

Danes se je ta selitev torej začela, po ministrovih besedah pa se bo v aprilu prenos na »skrajno spoštljiv in pieteten način« nadaljeval z manjšimi pogrebnimi vozili.

FOTO: Janez Porenta

Na škofjeloško kostnico kot novo možno začasno lokacijo hrambe 3.450 roških žrtev so lani spomnili tudi v vladni komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo vodi dr. Jože Dežman. Seveda pa še vnaprej ostaja naloga pristojnih, da omogočijo pokop žrtev v skladu s pričakovanji svojcev – to pa je pokop v slovenski prestolnici.

Prav v to smer gre kritična izjava vladne komisije za prikrita grobišča, ki jo vodi zgodovinar dr. Jože Dežman. Komisija je res imela pred očmi tudi škofjeloško kostnico, a je v pogovorih s predstavniki ministrstva jasno dala vedeti, da je prenos iz Kočevja mogoč samo ob jamstvu, da bo 3.450 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico pokopanih v Ljubljani. Današnji nastop ministra za obrambo tega ne potrjuje. Izjavo komisije za grobišča, ki jo podpisuje dr. Dežman, v nadaljevanju objavljamo v celoti:

»Naše začudenje je hkrati ogorčenje«

»Člani Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč smo z velikim začudenjem sprejeli na znanje današnjo izjavo ministra za obrambo Boruta Sajovica glede prenosa posmrtnih ostankov umorjenih iz Jame pod Macesnovo gorico. Naše začudenje je hkrati ogorčenje, saj smo novembra lani sodelovali na srečanju predstavnikov političnih strank, Komisije in civilne družbe, ki predstavlja svojce umorjenih, ki ga je gostila Predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Prav tam je bilo soglasno stališče svojcev in predstavnikov Katoliške Cerkve, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov iz ene začasne lokacije na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa, ki naj bi bila Ljubljana – glavno mesto države.

Z ministrom smo soglašali, da je sklep Vlade Republike Slovenije glede lokacije pokopa v Ljubljani predpogoj za premik posmrtnih ostankov iz Kočevja.

Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je na svoji 50. seji gostila ministra za obrambo Boruta Sajovica, ki je prav tako potrdil namero odkritega pogovora in dogovora s svojci žrtev ter iskanja njihovega soglasja glede lokacije in načina dokončnega pokopa. Ministra je Komisija seznanila z vsemi svojimi dosedanjimi sklepi, ki obravnava pokop vseh izkopanih žrtev iz prikritih morišč in grobišč.

Poudarili smo, da razočarani ugotavljamo, da Vlada Republike Slovenije odklanja kakršnokoli vsebinsko in z argumenti podprto razpravo o lokaciji pokopa, kljub predstavljenim argumentom različnih deležnikov. Na ta način dovoljuje, da se vprašanje o lokaciji zlorablja v politične namene in da se žrtve še naprej obravnava diskriminatorno ter omalovažujoče. Z ministrom smo soglašali, da je sklep Vlade Republike Slovenije glede lokacije pokopa v Ljubljani predpogoj za premik posmrtnih ostankov iz Kočevja.

Minister in člani Komisije lahko v bodoče konstruktivno sodelujemo v medsebojnem zaupanju, le če se dogovori in sklepi spoštujejo.

Ali lahko – ne glede na dejstvo, da je minister sam odločil o stvareh, ki so v zakonu izvirna pristojnost Komisije – razumemo to potezo v kontekstu jasne odločitve vladne koalicije, da je opredelila pokopno mesto nepokopanih žrtev v Ljubljani? In da v ta namen lahko pričakujemo sprejem ustreznih prostorskih načrtov, ki bodo pokopališče državnega pomena ustrezno umestili v prostor? Tako smo ministra razumeli na 50. seji Komisije in pri izvedbi tega lahko računa na pomoč Komisije. Minister in člani Komisije lahko v bodoče konstruktivno sodelujemo v medsebojnem zaupanju, le če se dogovori in sklepi spoštujejo.

Komisija vztraja na svojih sprejetih stališčih, soglasno podprtih pri civilni družbi, da dostojnost in spoštljivo ravnanje s posmrtnimi ostanki ni zgolj vprašanje lokacije začasne hrambe, ampak odnos do pokojnih kot 3450 posameznikov, ki so revolucionarno likvidacijo doživeli v odročnosti kočevskih gozdov in bili potem izbrisani iz spomina. Dostojnost predpostavlja, da brez ozira na lastno politično prepričanje ali osebno mnenje o njihovi medvojni vlogi, njihovo tragedijo vidimo kot nečloveško in za sodobno slovensko demokratično kulturo neopravičljivo razčlovečenje, ki naj bodočim rodovom služi kot opomin pred nasilnim reševanjem političnih razlik.

Žal minister ni seznanil Komisije o svojih pogovorih ali dogovorih z drugimi osebami, ki so morda vplivale na njegove odločitve. Člani Komisije pričakujemo, da nas v bodoče vlada, minister in strokovne službe predhodno obveščajo o vseh svojih namenih, ki sodijo v pristojnost Komisije, ali pa člane Komisije razrešijo, ker nam ne zaupajo. Člani ostajamo na voljo za morebitna dodatna vprašanja javnosti.«

Ravnanje, ki le podaljšuje trpljenje

Na preselitveno potezo ministrstva za obrambo, neusklajeno s predstavniki organizacij, ki predstavljajo svojce roških žrtev, se je z izjavo za javnost kritično odzvalo tudi društvo Združeni ob Lipi sprave. Predsednik društva dr. Janez Juhant prestavitev žrtev iz Kočevja v Škofjo Loko brez poprejšnjega dogovora o ureditvi njihovega dostojnega pokopa presoja kot »nadaljevanje agonije in travmatiziranja svojcev po vojni in med njo pobitih žrtev«. Izjavo, ki jo podpisuje dr. Juhant, v nadaljevanju objavljamo v celoti:

»Prenos pobitih žrtev iz Kočevja v kostnico v Škofjo Loko pomeni, da pristojni ne nameravajo urediti dostojnega pokopa žrtev, pač pa ga odložiti za nedoločen čas. Temu odločno nasprotujemo, saj gre za teptanje pravic žrtev in njihovih svojcev do osebnega groba kot tudi stališč strokovne javnosti, društev in vseh, saj gre za pravico, da se pokop enkrat za vselej opravi in rehabilitira žrtve, kot predvidevajo naš ustavni red in mednarodni dokumenti, ki jih je podpisala Slovenija.

Svojci žrtev ostajajo drugorazredni državljani, med nami in dediči izvajalcev revolucije zija prepad, Slovenija pa ostaja brezpravna družba.

Tàko ravnanje le podaljšuje trpljenje, ki so ga povzročili revolucionarji, in je ovira za spravo med nami, saj država ne spoštuje demokratičnih stališč in določb mednarodnih konvencij, če ne obsodi grozot revolucije. Protipraven anonimen prenos je le odlaganje rešitve, ne pa korak k spoštljivemu in dostojnemu načinu, da 'zapremo boleče obdobje naše zgodovine', kot je omalovažujoče in samovoljno zapisal izvajalec, minister Borut Sajovic.

Svojci žrtev ostajajo drugorazredni državljani, med nami in dediči izvajalcev revolucije zija prepad, Slovenija pa ostaja brezpravna družba. Tudi zaradi zahtevnih razmer v svetu bi pristojni vladajoči morali to opraviti, saj je pogoj za krepitev demokracije in ureditev spravnih procesov med nami.«

»Pobitih v resnici nočejo dostojno pokopati«

Ena ključnih organizacij civilne družbe, ki sodeluje v pogovorih o spoštljivem pokopu roških žrtev, je Nova Slovenska zaveza. Na prenos posmrtnih ostankov iz Kočevja v Škofjo Loko so se odzvali z izjavo, ki jo podpisuje predsednik NSZ dr. Matija Ogrin. Izjavo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

»Iz javnih glasil smo izvedeli, da Ministrstvo za obrambo izvaja prenos posmrtnih ostankov pobitih iz brezna Macesnova gorica, ki se trenutno nahajajo v kočevski komunali, v kostnico pri Škofji Loki.

Vsakdo se strinja, da je kostnica na pokopališču pri Škofji Loki bolj dostojen kraj, kjer naj nepokopane žrtve iz Kočevskega Roga čakajo na pogreb, kakor pa skladišče komunalnega podjetja.

Toda samovoljni odločitvi Vlade nasprotujemo, ker se bojimo, da vladajoča politična levica s pobitimi igra neiskreno igro: govorijo o začasni lokaciji, praktično pa bo potem, ko bodo pokojni enkrat preneseni iz Kočevja v loško kostnico, pokop za njih končan. Po mnenju dedičev komunizma bo s tem našim umorjenim povsem zadoščeno: nobene nove rešitve za dostojen pokop ne bo več. Mediji bodo strumno umolknili in se te teme ne bodo več dotikali: domobranci so pokopani in konec. Minister za obrambo je celo javno povedal: čas je, da spoštljivo 'zapremo boleče obdobje naše zgodovine'.

V Novi Slovenski zavezi prvotno nismo nasprotovali prenosu pokojnih iz Kočevja v kostnico pri Škofji Loki, vendar smo postavili pogoj, naj Vlada pred prenosom sprejme sklep, da bodo žrtve pokopane v Ljubljani; potem se jih lahko začasno premakne na spodobno lokacijo.

V Novi Slovenski zavezi prvotno nismo nasprotovali prenosu pokojnih iz Kočevja v kostnico pri Škofji Loki, vendar smo postavili pogoj, naj Vlada pred prenosom sprejme sklep, da bodo žrtve pokopane v Ljubljani; potem se jih lahko začasno premakne na spodobno lokacijo. Če bi vladajoči imeli iskrene namene, bi takšen preprost sklep sprejeli in nato poiskali zemljišče v lasti Vlade za pokop; ali pa bi spremenili Zakon o glavnem mestu; ali pa bi določeno vrsto pokopališke dejavnosti z zakonom izvzeli iz pristojnosti občin ipd. Več rešitev obstaja; toda Vlada ni hotela sprejeti nobene od teh rešitev.

Podobno stališče je imela Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč, ki jo vodi dr. Jože Dežman: člani so soglasno nasprotovali prenosu pokojnih, če Vlada prej ne sprejme veljavnih aktov za njihov dokončni pokop v Ljubljani.

Dejstvo, da zdaj samovoljno, brez soglasja svojcev pobitih, združenih v Novi Slovenski zavezi, in v konfliktu s svojo Vladno komisijo za grobišča premikajo ostanke pobitih nekam, kjer bodo umaknjeni od javnosti še naprej nepokopani, nakazuje, da pobitih v resnici nočejo dostojno pokopati, pač pa jih hočejo odriniti in pozabiti. Počistiti želijo prizorišče, da bodo v maju lahko proslavljali 80-letnico zmage revolucije, ki ji pravijo osvoboditev. Pri tem in onem volivcu bodo pridobili še kakšno politično točko; izognili se bodo neprijetnim vprašanjem iz ustanov Evropske zveze ipd. Takšne in podobne reči ima v mislih njihova politična pamet, ko pokopavajo kosti žrtev.

V evropskem in slovenskem izročilu dostojen pokop žrtev vključuje to, da ob pogrebu povemo, kdo so ti ljudje bili, kaj je bila njihova stvar in kako so umrli.

Za nas to niso kosti. To so naši ljudje. Bili so pomorjeni v velikanskem zločinu. V evropskem in slovenskem izročilu dostojen pokop žrtev vključuje to, da ob pogrebu povemo, kdo so ti ljudje bili, kaj je bila njihova stvar in kako so umrli. Njihov pogreb mora biti neločljiv od obsodbe zločina, ki jim je vzel življenje. Odnos političnih dedičev komunizma do tega zločina pa se ves čas slovenske samostojnosti ni spremenil: niso ga zmožni javno, zakonsko razglasiti za zločin. Ovirajo moralno vest in pamet Slovencev, da bi do obsodbe revolucije ne prišlo. Svoja 'pietetna dejanja' skušajo ločiti od obsodbe zločina.

Od tod vrsta zgrešenih poskusov, ki so vsi po vrsti propadli in ostali brez vsebine: Teharski park, spomenik na Kongresnem trgu in zlasti pokop žrtev iz Hude Jame na Dobravi pri Mariboru, ki je obžalovanja vredna zastranitev. Zdaj bomo dobili še eno Dobravo. Govorijo o pieteti in spoštovanju do mrtvih; pri tem pa ne samo ignorirajo voljo sorodnikov teh mrtvih v Novi Slovenski zavezi, marveč postavljajo cela mesta drugorazrednih mrtvih, odrinjenih v pozabo. To obsojamo, temu bomo nasprotovali. Pokop osebe vključuje njeno dostojanstvo.«