Zapri
Iskanje

Kovk (961 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 16. 11. 2006 / 13:14
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kovk (961 m)



V prihodnjih tednih nas bo nadlegovala skušnjava, da bi planinske čevlje pospravili v omaro in obsedeli doma. Zunaj bodo razsajali vetrovi, planinske poti bodo razmočene in zametene, mraz bo rezal do kosti, dnevi bodo kratki in polni sivine. Toda človek ni ustvarjen za zimsko spanje, saj kaj hitro postane slabe volje, nergav in sam sebi odveč. Učinkovito zdravilo zoper takšno razpoloženje je že kratek sprehod, da o daljšem izletu ne izgubljamo besed.

Nad Vipavsko dolino se na severu dvigajo strma pobočja Trnovskega gozda, ki se slabih tisoč metrov nad morjem prelomijo v obsežen planotast svet. Po tem slikovitem in dobro prevetrenem robu pelje Slovenska planinska pot. Celoten odsek med Predmejo in Colom je za kratke pozne jesenske dni predolg, še posebej, če se radi ustavljamo in radovedno raziskujemo okolico. Izlet do Kovka, ki ga lahko seveda podaljšamo, kolikor nam poželi srce, pa je ravno pravšnji, da se zjutraj pošteno naspimo in vendarle še izkoristimo dan.



Ko na Colu zavijemo proti Predmeji, zagledamo na desni veliko makadamsko parkirišče. Kar zgrabimo ponujeno priložnost! Kot vedno je začetek tudi tokrat težak. Pa ne zaradi strmine, ampak zato, ker imamo na voljo dve možnosti. Rdečebela markacija nas vabi po cesti do odcepa k naselju Žagolič, kjer zavijemo na kolovoz in krenemo navkreber. Lesena tablica z napisom Pot po robu, ki jo opazimo pod cerkvijo, pa nas takoj usmeri v breg. Katero pot naj izberemo, prvo ali drugo? Po petnajstih minutah hoje ugotovimo, da je povsem vseeno, saj nas obe pripeljeta na isti kraj.

Kolovoz pod našimi nogami je posut z iglicami, rahlo vijugav in zelo položen. Hodimo po gozdu. V krošnje dreves se zaganja burja, iz globine za robom zamolklo odmeva hrumenje vozil. Kmalu pridemo na travnik in prestopimo na stezo, ki se jadrno požene navkreber. Pa se tudi hitro upeha, zato postane pohlevna in skoraj povsem ravna. Dobre tri četrt ure nad Colom se drevje znova razmakne: tokrat je travnik večji, ob njegovem vznožju pa stoji lovska preža. Zdaj smo že skoraj na cilju. Na drugi strani travnika zavijemo navzgor, se vzpnemo skozi bukov gozd in nadaljujemo do kovinskega križa, ki označuje vrh Kovka.


Križ na Kovku

Ker smo bili med vzponom prikrajšani za razgled, se na vrhu kar ne moremo odločiti, kam bi se obrnili. Na severozahodu na mah objamemo Sinji vrh, Čaven in valovite Golake. Na severu se potopimo v porjavela prostranstva Trnovskega gozda in ošvrknemo rob Julijcev, ki se skrivajo v ozadju. Od gozdnatega Javornika na vzhodu se po brezpotjih sprehodimo do Nanosa in spustimo v Vipavsko dolino, ki je razgrnjena pod nami. Na jugu premerimo vinorodno gričevje, splezamo na Slavnik in Vremščico ter se dotaknemo morja, ki ga zlatijo žarki popoldanskega sonca. Iz zaverovanosti v daljave nas predramijo glasovi na pobočju pod nami. Urno se podvizamo na rob, vendar s pogledom komajda še ujamemo gamsa, ki drvi navzdol, kot bi mu gorelo pod nogami.

Ker je v lepem vremenu škoda prehitro odbrzeti nazaj na Col, se malce sprehodimo še v nasprotno smer. Označena planinska pot se s Kovka spusti na travnato ravnino, ki jo prekinjajo posamezna drevesa, grmi in kamnite ograde. Po dobrih petnajstih minutah hoje prispemo do poti, ki gre proti vasi Budanje. Malce niže stojita lesen križ in kovinska skrinjica z vpisno knjigo. Kaže, da je kraj razmeroma dosti obiskan, saj se je samo oktobra v knjigo vpisalo skoraj 500 izletnikov.


Prevetren rob privablja tudi jadralne padalce

Blizu je tudi vzletišče zmajarjev in jadralnih padalcev, ki so si v zavetju borovega gozdiča postavili nekaj lesenih klopi. Ravno ob našem prihodu je mimo prineslo tri padalce, ki so vneto lovili vzgonski veter. Eden med njimi je bil še pred nekaj trenutki razmeroma daleč stran in kar precej pod nami, potem pa ga je nenadoma dvignilo in zaneslo čez rob. Že naslednji trenutek je potegnil vrvice, spodvil konce padala in se lahkotno spustil na tla.

To je tudi nas postavilo na realna tla. Sonce se je nagnilo že daleč proti zahodu in treba se bo vrniti v dolino.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Lenarta na Colu je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.

Izhodišče: Col

Višinska razlika: približno 340 metrov

Dolžina vzpona: 1 ura

Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Opis poti in težavnost: Pot je lahka in dobro označena. Hodimo po Slovenski planinski poti, večinoma po gozdu, ki se dokončno razmakne šele tik pod vrhom. Vzpon je zložen, prav nič naporen.

Zemljevid: Goriška, 1 : 50.000

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh