Skrivnosti, razgledi, zatišja

Pred skoraj dvema desetletjema je novinar in pisatelj Željko Kozinc (1939) objavil svoj prvi popotniški vodnik po Sloveniji. Lep dan kliče. Njegovi izleti, doživeti z dušo in telesom ter popisani v bogatem literarnem jeziku, so pozneje dobili še več nadaljevanj in jih ima danes v svojih knjižnicah, avtomobilskih predalih in popotnih torbah na tisoče Slovencev. Postali so tako rekoč blagovna znamka, »Lep dan kliče!« pa izviren in za vselej prepoznaven podpis neutrudnega popotnika in raziskovalca najlepših izletniških kotičkov po Sloveniji in zamejstvu.

Z menoj na izlet

Z menoj na izlet. Skrivnosti, razgledi, zatišja je najnovejša, tretja »velika« izletniška knjiga Željka Kozinca. Kozinc jo je zasnoval podobno kot knjigi Moje najljubše poti (2009) in Lepi izleti vabijo (2014) – šestindvajset izletov je odkril popolnoma na novo, sedemnajst jih je dopolnil z bližnjo izletniško točko, poti, ki jih je opisal v starejših knjigah, pa je z mislijo na novo knjigo prehodil še enkrat ter svoje zgodbe obogatil z novimi opažanji in novimi fotografijami. Štiri izlete v zamejstvo je opisal urednik knjige dr. Jurij Senegačnik.

Izleti v zamejstvo so: Andovci (Porabje), Brezje in Breški Jalovec, Karnajska dolina in Brinica, Veliki Karman in Bardo, Potoče in Poludnik, Rabeljsko jezero, Repentabor in Briškovska jama, Topolovo, Soteska Čepa, Kostanje, Podjunska jezera.

Partizansko šolstvo na Škofjeloškem

Pod naslovom Ti si mene naučila brati je založba Modrijan izdala knjigo o partizanskem šolstvu na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline. Avtorji so Irena Jereb Filipič, Ivan Križnar, Franc Podnar in Milena Sitar, spremno besedo je napisal Boris M. Gombač. Ta je sicer skrajno mitizirana.

Leta 1944, ko je nemška okupacijska vojaška moč že popuščala, je na območju južne Gorenjske, od Žirov prek gornjega dela Poljanske doline do selških vasi med Blegošem in Poreznom, nastajal sistem tajne partizanske slovenske šole. Ker so bili poklicni učitelji v začetni potujčevalni ihti nemškega okupatorja izseljeni, šolska poslopja pa zasedena ali požgana, večina šoloobveznih otrok že tretje leto zapored ni hodila v šolo. Mnogi devetletni otroci niso znali niti brati. Tako so začele večinoma prokomunistične mladinke zbirati otroke in jih poučevati.

»Učili« so v zasebnih hišah
Sprva so bili to učni krožki; brati, pisati in računati so jih učile v zasebnih hišah in pomožnih objektih kmečkih domačij. Zgledovale so se po svojih učiteljih iz predvojne šole in uporabljale tako stare predvojne čitanke, kakor periodiko iz partizanskih tiskarn. Oblikovale so se šole z dvema, tremi ali celo štirimi razredi.

Pouk je bil prekinjen, brž ko je nastopila nevarnost, obveščevalna mreža pa je poskrbela, da so se lahko otroci pravočasno umaknili na varno. Nič ni bilo stalno, vse se je moralo prilagajati vojnim razmeram. Objavljeni so spomini redkih še živečih učiteljic in njihovih učencev.

Pralnica možganov

V knjigi je, še posebej v prvem delu, veliko mitiziranja, tema je prikazana izrazito črno-belo. To je danes, ko vsi zelo dobro vemo, da se je za oznakami Osvobodilna fronta in vsemi iz nje izhajajočimi ustanovami, skrivala komunistična revolucija.

Iz knjige se natančno vidi, da je šlo predvsem za indoktrinacijo nemočnih otrok s komunistično propagando. Tega avtorji in uredništvo knjige niti ni skrivalo in je na naslovnico »pogumno« izpostavilo fotografijo zlorabljenih otrok ob veliki komunistični zvezdi na »slovenski zastavi«.