Kristjani serijske žrtve nasilja

V petek je ameriški predsednik Donald Trump dosegel, da se je prvič v več kot desetletju medverskega nasilja v Nigeriji svetovna medijska srenja odločila o njem pisati v več kot minimalnem obsegu. Trump je opozoril: »V Nigeriji ubijajo rekordno število kristjanov. Ubijajo kristjane in jih ubijajo v zelo velikem številu. Ne bomo dopustili, da se to zgodi.« Pri tem je mislil predvsem na nasilje muslimanskih skupin, ki množično pobijajo kristjane že od leta 2009, ter namignil na morebitno ameriško posredovanje na terenu. »Medijski« vzroki za nasilje Mediji, ki so do Trumpa neprestano kritični, so pohiteli s potiskanjem v ospredje vseh možnih vzrokov nasilja, ki naj ne bi imelo nikakršne zveze z verskim. Tako smo lahko te dni brali članke o družbeni neenakosti, medetničnih trenjih in podnebnih spremembah kot vzrokih za to, da v nobeni državi nasilno ne umre toliko kristjanov kot v Nigeriji. Po podatkih, ki jih navaja celo Wikipedia, naj bi bilo zgolj 5 % nasilja versko motiviranega. Temu so se pri-družili tudi vodilni politiki v Nigeriji, vključno s krščanskimi, ki so v novi vladi muslimanskega predsednika Bole Tinubuja bolj enakomerno zastopani kot v prejšnji, ki ni bila le izključno muslimanska, ampak tudi polna islamistov. Nigerijski kristjani iz nižjih razredov pa so nad »zavajanjem« lastnih predstavnikov zgroženi. Teroristična skupina Boko Haram je bila ustanovljena leta 2009, njen cilj pa je kalifat na ozemlju Nigerije. V ta namen so se povezali v globalno teroristično mrežo in med drugim sodelujejo z Islamsko državo, katere zahodnoafriška provinca je zelo aktivna v državi. Fulanski borci V zadnjih letih so se kot glavni storilci pojavili fulanski borci. Fulani so nomadsko pastirsko ljudstvo, k v Nigeriji živi v severozahodnem predelu. Ti izvajajo nasilje nad kristjani, ki pa je v javnosti označeno za medetnično ter posledica podnebnih sprememb, ker se jim krči pašna zemlja, zato jo kradejo (skoraj izključno krščanskim) poljedelcem. Pri tem se izpušča dejstvo, da gre za prvo podsaharsko skupino, ki je sprejela islam in je že stoletja povsem prepojen z njihovo identiteto, na podoben, a dosti intenzivnejši način kot pri Bošnjakih. Sestra Monica Chikwe iz redovne skupnosti Sestre usmiljenja, ki deluje med žrtvami trgovine z ljudmi, je leta 2019 izjavila: »Težko je nigerijskim kristjanom povedati, da to ni verski konflikt, saj vidijo fulanske borce, oblečene v črno, ki skandirajo 'Allahu Akbar!' in kričijo 'Smrt kristjanom'.« Eden od preživelih kristjanov je potrdil: »Ko so fulanski oboroženci napadli, se je slišalo kričati 'Allahu Akbar, uničili bomo vse kristjane'.« Enako tudi krščanski voditelji vseh cerkva. Žrtve tudi muslimani Seveda velja osvetliti tudi to, da v mnogih predelih države kristjani in muslimani prebivajo v sožitju in da je neki imam spustil kristjane v mošejo, teroristi pa so jih, misleč, da so muslimani, tako pustili pri življenju. Prav nič drugače kot pri Islamski državi ali Al Kaidi so žrtve tudi muslimani, bodisi zato, ker zaradi svoje zmernosti »niso pravi muslimani«, ali pa kot kolateralna škoda v versko mešanih vaseh. Še več, pod pritiski občasno tudi kristjani odgovorijo z nasiljem, čeprav jih oblasti redno razorožujejo v zameno za neuresničeno obljubo zaščite. A vsi ti zločini, v katerih umre en kristjan vsaki dve uri (do 100.000 v zadnjem desetletju, 17 na dan – Trumpove izjave), še veliko več pa je ugrabljenih (predvsem deklice) ali v begunstvu, so razlog, da organizacija Open Doors, ki podpira preganjane kristjane, uvršča Nigerijo na 7. mesto na seznamu 50 najslabših držav za kristjane. Nekateri mediji so njihovo poročilo o Nigeriji, v katerem je omenjena tudi etnična in politična dimenzija, uporabili za relativizacijo verske konotacije, vendar v resnici poročilo jasno kaže, da tudi v etničnem in političnem kontekstu vera igra primarno vlogo. Tudi druge nevladne organizacije, npr. švicarska Christian Solidarity International, že več kot desetletje dogajanje v Nigeriji označujejo za genocid. 20.000 požganih cerkva Raymond Ibrahim, pisatelj s koptskim begunskim ozadjem, ki danes živi v ZDA in redno sledi razmeram v Nigeriji, je dejal: »Če kot musliman ubiješ kristjana, bo veliko ljudi reklo, da to nima nič opraviti z vero. To sta le dva človeka, morilec je slučajno musliman, žrtev pač kristjan. Zato mi je vedno zanimivo opazovati, kaj se dogaja s cerkvami, in kot kaže, je v Nigeriji v zadnjem desetletju bilo uničenih in požganih okoli 20.000 cerkva.« Opozoril je tudi, da se največji napadi dogajajo ob osrednjih krščanskih praznikih. Razmere se v celotnem zadnjem obdobju akutno slabšajo. Če je pred desetletjem do preganjanja prihajalo v severnem, muslimanskem delu države, kjer vlada šeriatsko pravo, se nasilje širi proti jugu, čez mešani sredinski pas do krščanske obale. Kot povedo nigerijski kristjani, so oblasti nazadnje reagirale v mandatu krščanskega predsednika Goodlucka Jonathana, ki je proti Boko Haramu poslal zelo učinkovite najemnike, ki so jih po Jonathanovem odhodu leta 2015 kljub velikim uspehom nove islamske oblasti odpoklicale, po besedah slednjega celo v sozvočju s Trumpovim predhodnikom Barackom Obamo ter lokalnimi oblastmi. Napadi danes trajajo tudi več kot en dan, brez kakršnega koli posredovanja. Razmere so tako še povsem odprte, za nigerijske kristjane na obzorju ni rešitve, veliko njihovih oči pa bo v prihodnjih tednih uprtih v Washington.

Kristjani serijske žrtve nasilja

Kristjani serijske žrtve nasilja

»Medijski« vzroki za nasilje

Mladi nočejo korupcije

Odstop zaradi neprimernega odnosa do žensk

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.