Minulo nedeljo so skrajneži oznanili, da so zavzeli Damask, s čimer se je uradno zaključila 53-letna vladavina rodbine Asad.

Asadov režim je bil pogosto prikazan kot zagovornik verskih manjšin, zato je bilo eno najpomembnejših vprašanj glede zmage upornikov, kaj njegov padec pomeni za manjšinske skupine v Siriji - Druze, Ismailce, kristjane, Kurde in druge. Po nenadnem padcu Asadove vlade so trije predstavniki katoliške skupnosti v Siriji za vatikanske medije spregovorili o svojih upih za vnovično rojstvo svobodne in demokratične Sirije.

Dolžnost mednarodne skupnosti

Na vprašanje, zakaj mnogi kristjani praznujejo padec Asadovega režima, je p. Bajhat Karakah, frančiškan in župnik latinskega obreda v Alepu, za spletni portal Vatican News povedal, da so bili kristjani, »kot vsi Sirci«, »povsem izčrpani od življenja pod režimom, v katerem ni bilo razvoja, ni bilo gospodarske rasti«.

Po besedah p. Karakaha so uporniki v zadnjih nekaj letih izkazovali vedno večjo strpnost do kristjanov, vključno z vračanjem zaplenjenega premoženja.

»To ni bilo življenje, bilo je zgolj preživetje,« je poudaril p. Karakah in opozoril, da so uporniki v zadnjih nekaj letih izkazovali vedno večjo strpnost do kristjanov, vključno z vračanjem zaplenjenega premoženja. Potem ko so zavzeli Alep in se premaknili proti jugu, tako frančiškan, so »pošiljali zelo močna sporočila strpnosti« vsem manjšinskim skupinam, vključno s kristjani.

P. Karakah je v pogovoru izpostavil tudi dolžnost mednarodne skupnosti, da »prispeva svoj del za stabilizacijo države in pomaga Sircem razviti novo ustavo, ki bo spoštovala vse pravice vseh državljanov«. »To je naše upanje,« je poudaril sirski frančiškan, »vendar bomo šele videli, kako se bodo stvari obrnile.«

Pripadniki sirske civilne milice v razvpitem zaporu Sednaja v Damasku iščejo podzemne zaporne celice. FOTO: Vatican Media

Srečanje z Al Džolanijem

Za vatikanske medije je spregovoril tudi nadškof Hanna Jallouf, apostolski vikar v Alepu, ki je hvaležen Bogu, da je prenos oblasti uspel brez prelivanja krvi. Nadškof je povedal, da se je srečal z Al Džolanijem, vodjo največje skupine upornikov, ki mu je dal »zagotovila, da se kristjanov in njihovega premoženja ne bodo dotaknili ter da bodo [uporniki] izpolnili vse naše legitimne zahteve«. Po besedah nadškofa Jalloufa so bili uporniki doslej zvesti svoji besedi in so s kristjani ravnali z »veliko milostjo«.

Upanje na »dokončen preporod«

Nekoliko bolj optimističen je p. Firas Lutfi, župnik latinskega obreda v Damasku, ki je padec režima opisal kot »darilo, ki k nam prihaja na Marijin praznik: rojstvo nove Sirije po 53 let diktatorske in krvoločne vlade«. P. Lufti je poudaril, da je Asad za seboj pustil »več kot pol milijona mrtvih in gospodarstvo v ruševinah«, ter poudaril, da je sedanji trenutek čas za »praznovanje vnovičnega rojstva Sirije«. Opozoril pa je tudi, da je treba zastaviti pomembna vprašanja o prihodnosti države, še posebej glede na široko paleto militantnih skupin, vključno s številnimi tujimi borci, ki imajo zdaj v rokah oblast.

Sirci si želijo pripeljati državo do resničnega in dokončnega preporoda, kjer vladajo demokracija in človekove pravice in kjer so spoštovani Sirci vseh religij, etnij in veroizpovedi.

Duhovnik je izrazil upanje, da bodo Sirci, skupaj z mednarodno skupnostjo, ki je po njegovih besedah »gotovo pomagala upornikom znova prevzeti oblast«, uspeli pripeljati državo do »resničnega in dokončnega preporoda, kjer vladajo demokracija in človekove pravice in kjer so spoštovani Sirci vseh religij, etnij in veroizpovedi«.

Sirci čakajo na mejnem prehodu, da se iz Turčije vrnejo v domovino. FOTO: Vatican Media

Kristjani med »strahom in veseljem«

Sirija je bila vedno znana po močni krščanski manjšini. Razmere se za kristjane razlikujejo od pokrajine do pokrajine. Po različnih ocenah je trenutno v državi največ 500.000 kristjanov, vendar zanesljivih številk ni na voljo. Vsekakor imajo domačini po padcu Asadovega režima mešane občutke, kot je za avstrijski Kathpress pojasnil sirski duhovnik Hanna Ghoneim, ki živi na Dunaju. Govoril je o »veselju in strahu: veselju, da prihaja nekaj novega, in strahu pred popolnim kaosom«.

Skupno naj bi pred vojno v Siriji živelo do 1,5 milijona kristjanov; po optimističnih ocenah naj bi jih tam trenutno živelo okoli 500.000.

Pred začetkom vojne leta 2011 je imela Sirija okoli 21 milijonov prebivalcev. Najmanj 5,5 milijona jih je odtlej prebegnilo v tujino. Več kot 6 milijonov jih je postalo beguncev v lastni državi. Sirija je bila pred vojno država, v kateri so imela svoje mesto številna ljudstva in vere: tam je živelo 76 odstotkov sunitov, 12 odstotkov alavitov, sedem odstotkov kristjanov, trije odstotki šiitov ter Druzi, Jezidi, Judje in druge manjšine.

Od začetka vojne pred 13 leti skorajda ni bilo mogoče dobiti zanesljivih statističnih podatkov, kar je vplivalo in še vedno vpliva tudi na število kristjanov. Skupno naj bi pred vojno v Siriji živelo do 1,5 milijona kristjanov. Po optimističnih ocenah naj bi jih tam trenutno živelo okoli 500.000, lahko pa jih je zgolj 300.000. Po vsej državi še vedno obstaja 400 krščanskih župnij.