V prvi številki revije Kronika (2024) je objavljenih enajst prispevkov. Župnija Zgonik je najjužnejši izrastek goriške nadškofije v širšem kraškem zaledju tržaškega mesta. Vojko Pavlin v prispevku Starostniki v statusih animarum župnije Zgonik v dolgem 19. stoletju obravnava demografske značilnosti starostnikov te župnije v dolgem 19. stoletju na osnovi treh statusov animarum. Delež starejših se je gibal okoli desetih odstotkov celotne populacije in je le polagoma naraščal, pretežno zaradi naraščanja števila starostnikov v šestdesetih letih starosti. Daleč največ starostnikov je umiralo »zaradi starosti«, pri čemer se je delež tega vzroka smrti na začetku 20. stoletja celo zopet povečal.

Ceste in poti čez Gorjance na južno stran skozi čas 

Janez Dular je prikazal Gorjanske ceste in poti skozi čas (čez Gorjance na južno stran, v Belo krajino in Žumberak). Boris Golec je osvetlil Belo krajino v epidemičnih letih 1724 in 1725. Mitja Lojen je raziskal življenje v nabornem okraju Podsreda v letu 1821. Mitja Sadek je podal podobo srednjeameriških dežel v pismu meksikajnarja Rajmunda Urbančiča Neva Makuc piše o zdravem goriškem okolju ter »avstrijski Nici« med razsvetljenstvom in nacionalizmi. Simona Kermavnar je prikazala nekaj primerkov starejših litoželeznih ograj livarne R. Ph. Waagner v Sloveniji. Uroš Košir in Tamara Leskovar sta naredila arheološko raziskavo groba vojnega ujetnika iz prve svetovne vojne iz doline Male Pišnice pri Kranjski Gori. Bor Zavrl in Ines Osvald sta prikazala sto let formalnega izobraževanja medicinskih sester v Sloveniji (Prva sestrska šola in njene naslednice v letih od 1923 do 2023). Jelka Piškurić piše o kazensko poboljševalnem domu Ljubljana v obdobju 1946–1954. Tomaž Lazar je raziskal začetke preučevanja zbirke orožja v Narodnem muzeju Slovenije.

Rodbina Apfaltrer v srednjem veku

V drugi številki Kronike (2024) je objavljenih deset prispevkov. Jernej Kotar v prispevku Rodbina Apfaltrer v srednjem veku. Začetki rodu in vzpon rojske linije podaja prvi poskus celovite in na primarnih virih utemeljene obravnave zgodovine rodbine Apfaltrer v srednjem veku. V skoraj sedmih stoletjih obstoja je pomembno zaznamovala slovenski prostor in mu vtisnila trajni pečat. Najtesneje je povezana z nekdanjo deželo Kranjsko, od koder se je že zgodaj razširila tudi na Štajersko. Skromnim začetkom v vrstah spanheimskega ministerialnega plemstva je sledil postopen vzpon po družbeni lestvici, med kranjsko plemiško elito pa se je uvrščala od 15. stoletja. Pripadniki rodu v srednjem veku niso dosegli najvišjih položajev v deželnoknežji upravi, so pa odigrali pomembno vlogo na lokalni ravni. Čeprav genealoška podoba rodbine ni povsem jasna, lahko vsaj od srede 14. stoletja govorimo o obstoju dveh glavnih vej. Prvi del prispevka obravnava začetke rodu in rojsko rodbinsko linijo.

Celjski grofje in orodja cerkvene politike

Jaka Banfi je osvetlil Celjske grofe in (njihova) orodja cerkvene politike (patronat, odvetništvo in dobrotništvo). Celjski grofje so bili dejavni tako v posvetni kot cerkveni politiki. Najpomembnejši orodji za poseganje v cerkveno politiko sta bili patronatna pravica in odvetništvo nad določeno cerkveno ustanovo. Patronat jim je omogočal kadrovati v cerkvenih ustanovah, tako da so na proste cerkvene službe predlagali duhovnike iz vrst lastne klientele, odvetništvo pa upravljati s cerkveno posestjo ter iz tega naslova uživati pripadajoče oblastne pravice in prihodke. Njihov ugled in vpliv v Cerkvi oziroma njenih ustanovah je krepilo tudi številno cerkveno dobrotništvo, ki jim je prineslo mnogo koristi, ne nazadnje pokop v samostanih.

Kočevsko med tnalom in nakovalom

Primož Gašperič, Vesna Jerbič Perko in Jani Kozina v prispevku Kočevsko med tnalom in nakovalom: zgodovina političnega eksperimentiranja predstavljajo zgodovinski razvoj Kočevskega v luči političnega eksperimentiranja od druge svetovne vojne do danes. Jedro empiričnega preučevanja je bilo obdobje 1991–2021, ko se je Kočevsko soočilo z gospodarskim zatonom in družbenimi pretresi, ki so bili posledica preteklih političnih odločitev. Preučili so razpoložljivo literaturo in statistične podatke ter izvedli deset pogovorov s ključnimi lokalnimi osebnostmi, na podlagi katerih so izluščili tri obdobja sodobnega razvoja Kočevskega. Poosamosvojitveni prehod (1991–2010) je označeval propad industrijskih podjetij, neodzivnost lokalnega okolja in vsesplošno razvojno nazadovanje. Vzpostavitev nove lokalne oblasti (po 2010) je prinesla razvojni zasuk, oživljanje gospodarstva in spremembo miselnosti. Še trajajoče obdobje (po 2016) pa pomeni prihod uveljavljenega mednarodnega podjetja in izboljšanje zunanje podobe Kočevskega.

Veduta Maribora Eduarda Linda, kopija po votivni sliki iz Ruš (1680), iz zbirke nekdanjega Muzejskega društva v Mariboru. VIR: Pokrajinski muzej Maribor

Slikarska dela Eduarda Linda Muzejskega društva v Mariboru

Boris Golec je šel po sledi gosposkega razbojnika Franca Jožefa Vodnika (1691–1716) iz Krškega ter njegove domače in mednarodne kriminalne zveze. Miha Šimac je pod naslovom Iz kmetske hiše do baronskega naslova podal oris življenja generalmajorja Jerneja Basaja (1719–1784). Marko Motnik piše o spregledanem skladatelju Jožefu Robertu Zupanu (1760–1819) in njegovem glasbenem delu. Neža Pregeljc je osvetlila deželno sadjerejsko in vinorejsko šolo na Slapu pri Vipavi. Valentina Bevc Varl je predstavila slikarska dela Eduarda Linda iz zbirke nekdanjega Muzejskega društva v Mariboru. Tanja Gomiršek je šla po sledi španske gripe v Goriških brdih. Robert Devetak in Urban Makorič sta podala domoznanski pregled območja katastrske občine Bodrež v 19. in začetku 20. stoletja.

Plemiška družina Eberstein in Vipolže

V tretji številki Kronike (2024) je objavljenih štirinajst prispevkov. V času goriškega grofa Henrika II. so se nekateri člani koroške plemiške rodbine Eberstein ustalili na Goriškem in prav posebej v Vipolžah. Namen prispevka Vojka Pavlina Plemiška družina Eberstein in Vipolže je bil osvetliti način, kako je do tega prišlo, dopolniti sliko imetnikov gradu in fevda Vipolže v 14. stoletju ter v zgodovinski spomin tega briškega kraja vrniti ime Ebersteinov, ki jih je zaradi podobnosti imena prekrivala dolga senca družine Herberstein.

Geneza slovenščine v visokem srednjem veku

Slovenski narod v srednjem veku ni obstajal, so se pa v tem, skoraj tisočletje dolgem obdobju postopno izoblikovala nekatera ključna izhodišča za njegov poznejši nastanek, piše v prispevku Srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete Jernej Kotar. Mednje v prvi vrsti sodi geografski prostor slovenske jezikovne skupnosti, ki se je oblikoval po ustalitvi državne meje med Svetim rimskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom ter koncu načrtne srednjeveške kolonizacije. S tema procesoma je tesno povezana tudi geneza slovenščine v visokem srednjem veku. Še starejše korenine ima krščanstvo, katerega prevzem je prinesel globoke verske in družbene spremembe ter politično in kulturno navezavo slovenskega prostora na evropski Zahod. Avtor se je osredinil na predstavitev omenjenih treh izhodišč ter njihove vloge pri oblikovanju modernega slovenskega naroda in narodne identitete.

Vanja Kočevar med predavanjem na Slovenski matici 25. novembra 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Raziskovanje zgodovine slovenske kolektivne identitete

V razpravi Teorije in praksa raziskovanja zgodovine slovenske kolektivne identitete Vanja Kočevar obravnava teoretske pristope k preučevanju zgodovine slovenske kolektivne identitete in se kritično opredeljuje do »striktno modernističnega pristopa«, ki apriorno zanika sleherno povezavo med predmodernimi etničnimi skupnostmi in modernimi narodi. Čeprav avtor nasprotuje samovoljnemu zavračanju objektivnih kriterijev za identificiranje etnične pripadnosti, sprejema konstruktivistični izziv modernizma in preučuje predmoderne samoopredelitve s 1) slovenskim etnonimom, 2) slovensko etnično skupnostjo in 3) slovenskim etničnim prostorom. Obravnavani primeri avtoidentifikacij kažejo, da je prebivalstvo na Slovenskem poleg drugih kolektivnih identitet čutilo tudi pripadnost slovenski etnični skupnosti, ki korenini v srednjem veku in ni zgolj iznajdba dobe protestantizma ali nacionalizma.

Boris Golec FOTO: Ivo Žajdela

Boris Golec: Nedokončani proces karniolizacije

V procesu oblikovanja modernega naroda so se Slovenci srečali s težavo, kakršna pri evropskih narodih ni bila osamljena – z dvojnim poimenovanjem za isto ljudstvo in njegov jezik: Slovenci – Kranjci in slovenski – kranjski jezik, piše v prispevku Nedokončani proces karniolizacije Boris Golec. Več indicev kaže, da Kranjec že v 16. stoletju ni bilo samo ime za prebivalce Kranjske, ampak tudi etnonim. V protestantski dobi je že presegel kranjske deželne meje in se po položaju izenačil z etnonimom Slovenec. Slovenci na Kranjskem so se istovetili (le še) s poimenovanjem Kranjci, zunaj Kranjske pa so se, različno od pokrajine do pokrajine, samoimenovali bodisi kot Slovenci bodisi kot Kranjci, ponekod alternativno z obema oznakama. S časovnim zamikom se je kot zamenjava za slovenski jezik uveljavil še lingvonim kranjski jezik. Na vprašanje, ali je imenska karniolizacija v procesu etnogeneze Slovencev delovala dezintegrativno, je mogoče odgovoriti tako pritrdilno kakor nikalno.

Andrej Hozjan FOTO: Ivo Žajdela

Andrej Hozjan o hrvaško-slovenskem kmečkem uporu leta 1573

Andrej Hozjan v prispevku Ukrepi notranjeavstrijskih in štajerskih oblasti ob hrvaško-slovenskem kmečkem uporu leta 1573 predstavlja nekaj manj znanih in še neznanih dejstev o času pred pričetkom hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573 ter njegove manj odmevne posledice v mesecih do konca tistega leta. Nadvojvoda Karel Habsburški je ob informacijah o možni kužni epidemiji v štajerskem Gradcu pred koncem leta 1572 prišel na Ptuj. Ob prvi novici o pričetku upora se je prek Maribora takoj vrnil na svoj vladarski dvor. Avtor je predstavil ukrepe vladarjevega urada v Celju, samega vladarja in deželnih oblasti ter dopisovanje med Celjem, Gradcem, Ljubljano in Zagrebom, posredno pa tudi s cesarskim dvorom na Dunaju. Ukrepi so bistveno vplivali na potek in presenetljivo hiter konec upora.

Prikaz grofa Sigismunda Attemsa

 Tanja Gomiršek je prikazala grofa Sigismunda Attemsa (1708–1758) v luči zapuščinskega inventarja. Robert Devetak piše o družbenih značilnostih Goriške in Kranjske, kot jih je v delu Nektere opazke ruskega profesorja predstavil Baudouin de Courtenay. Marko Štepec piše o fotografiji med prvo svetovno vojno (1914–1918), med tehniko, propagando in osebno izkušnjo. Ivan Smiljanić je predstavil javno percepcijo stečajev in zadolženosti na Slovenskem v obdobju Avstro-Ogrske ter prve Jugoslavije. Aleksander Duh je raziskal obrambno linijo Kraljevine Jugoslavije na Koroškem in Štajerskem. Klemen Kocjančič pod naslovom Med mitom in resnico razmišlja o razvoju vojnega zgodovinopisja na primeru »bitke« za Dražgoše. Irena Uršič je raziskala obravnave Slovencev v italijanskih oboroženih silah v obdobju fašizma (med prezrtostjo in upoštevanjem). Urška Lampe je predstavila uporabo metodologije »srednjega glasu« kot načina premostitve konfliktnih naracij (primer raziskave o deportacijah iz Julijske krajine v Jugoslavijo po drugi svetovni vojni). Monika Močnik je prikazala posebnosti in izzive pri delu s fotografskim fondom Marjana Cigliča (primer raziskovanja fonda s poudarkom na potresu v Skopju leta 1963).