V uvodu v 3. številko tematsko številko revije Kronika (2025), ki so jo namenili zgodovini Zgornje Savinjske doline, v njej pa je kar 18 vsebinsko zelo raznolikih prispevkov, je njen odgovorni urednik dr. Miha Preinfalk naprej spomnil, da so leta 2017 pri Kroniki izdali tematsko številko o zgodovini Spodnje Savinjske doline, in da se je že tak­rat pojavila zamisel, da bi eno od prihodnjih številk posvetili še Zgornji Savinjski dolini ter ta­ko zajeli Savinjsko dolino v celoti.

Zgornjesavinjska Kronika prinaša 18 znanstvenih prispevkov

Zgornjesavinjska Kronika tako prinaša 18 znanstvenih prispevkov, objavo fotografskega gradiva (stare razglednice) in predstavitve treh mu­zejskih zbirk, ki razkrivajo manj znane ali še povsem neznane zgodovinske drobce z območja, ki ga danes pokrivajo občine Gornji Grad, Ljubno, Luče, Mozirje, Nazarje, Rečica in Solčava. Tako kot pri drugih tematskih številkah Kronike tudi v tej ni bil namen predstaviti celotne zgodovine, temveč opozoriti na tematike, ki so bile doslej prezrte ali pozabljene.

Samostan Gornji Grad do 15. stoletja

Območje Zgornje Savinjske doline je bilo pomembno že v visokem srednjem veku, ko je zelo verjetno s kraljevo darovnico prišlo v roke plemiča Diepolda de Chagere, ta pa je skupaj z ženo Truto leta 1140 posest podaril delno oglejskemu patriarhu, delno novoustanovljenemu benediktinskemu samostanu v Gornjem Gradu. Šlo je za eno največjih sklenjenih zemljiških gospostev v današnjem slovenskem prostoru, ki ga je vse do srede 15. stoletja obvladoval in kultiviral gornjegrajski samostan. Neizbrisen pečat na zgodovini območja pa so pustili tudi gospodje Žovneški oz. grofje Celjski, ki so bili odvetniki in veliki podporniki samostana; tu je bila tudi njihova zgodnja grobnica. Celotna Zgornja Savinjska dolina je sodila v grofijo Celje, grofje pa so obvladovali tudi vse gradove v regiji. Samostan Gornji Grad so v 15. stoletju ukinili, iz njegovih dohodkov pa so financirali novoustanovljeno ljubljansko škofijo. V začetku 17. stoletja, ko je gornjegrajsko gospostvo upravljal ljubljanski škof Tomaž Hren, je zaradi previsokih dajatev izbruhnil kmečki upor, v katerem je apostolski nuncij razsodil v škofovo korist. Zaradi Hrenove dvojne vloge – kot ljubljanskega škofa in zemljiškega gospoda – se je ob uporu podložnikov postavilo vprašanje sodne pristojnosti.

Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah. Foto: Ivo Žajdela

Frančiškanski samostan v Nazarjah

Drugi pomemben samostan v Zgornji Savinjski dolini je frančiškanski v Nazarjah, ki je nastal v 17. stoletju ter se lahko še danes pohvali z bogato in zanimivo knjižnico. Ta je začela nastajati takoj ob ustanovitvi samostana, v 20. stoletju pa je doživela številne pretrese, kot so bili izgube in uničenje gradiva med drugo svetovno vojno, poznejše razselitve, pa tudi najdbe knjig, ki so veljale za izgubljene.

V knjižnici hranijo nekaj zanimivih srednjeveških fragmentov, ki pričajo o različnih načinih nastajanja nazarskega knjižničnega fonda. Poleg knjižnice je (bila) v Nazarjah znamenita samostanska cerkev Matere Božje, ki je kmalu postala romarska. Za romarje so začeli tiskati podobice, na katerih je bil danes izginuli Marijin kip. Zgornja Savinjska dolina je bila sicer posejana s cerkvami, od katerih jih je kar 12 imelo značaj romarske cerkve. Najširši sloves je dosegla cerkev sv. Frančiška Ksaverja v Radmirju, ki se je kmalu po letu 1715 razvila v najbolj obiskano temu svetniku posvečeno cerkev v vsej Habsburški monarhiji.

Stiki škofa Antona Martina Slomška z Mozirjem

Od cerkvenih tematik je treba omeniti tudi stike škofa Antona Martina Slomška z Mozirjem. Slomšek je v župniji Mozirje opravil tri kanonične vizitacije, posvetil podružnično cerkev sv. Miklavža v Ljubiji, poleg tega pa je z mozirsko župnijo vzdrževal številne stike, ki jih lahko spremljamo po uradni korespondenci med župnijo in škofijskim ordinariatom.

V 20. stoletju sta ne le Evropo, temveč svet najbolj zaznamovali obe svetovni vojni. Tudi Zgornja Savinjska dolina ni bila izjema. Kako je potekalo versko in družbeno življenje v drugem desetletju 20. stoletja v Nazarjah, razkrivajo številne časopisne notice iz tistega časa, pa tudi kronika tamkajšnjega samostana. Med prvo svetovno vojno so se na obravnavano območje zatekli primorski begunci iz Mirna, organizirani v čevljarsko zadrugo, ki so v gradu Vrbovec našli primerne prostore za svoje delavnice.

Grad Vrbovec v Nazarjah. Foto: Ivo Žajdela

Grad Vrbovec, ena najprepoznavnejših historičnih stavb v dolini

Od kulturne dediščine Zgornje Savinjske doline moramo poleg cerkva omeniti tudi gradove. Že v drugi polovici 12. stoletja so zgradili grad Vrbovec, ki še danes velja za eno najprepoznavnejših historičnih stavb v Zgornji Savinjski dolini. Čeprav so ga večkrat porušili in prezili, je trmasto kljuboval zobu časa in obstal vse do današnjih dni.

Manj sreče v tem pogledu je imel grad Rudenek, ki je bil mlajši od Vrbovca, a z njim tesno povezan, tako po lastništvu kot po namembnosti (oba sta bila v določenem obdobju škofovska rezidenca). Konec 17. stoletja so ga opustili in danes o njem pričajo le še skromni ostanki.

Vrsta slovenskih besedil, nastalih pred sredo 19. stoletja

Pisna dediščina Zgornje Savinjske doline razkriva vrsto slovenskih besedil, nastalih pred sredo 19. stoletja. Nekaj je bilo poznanih že prej, odkritja zadnjih let pa so prinesla na površje še nove dokumente, zlasti desetinske registre, pa tudi dve posebnosti v celotnem slovenskem prostoru: edini slovenski podložniški inventar in edino podložniško oporoko, ki jo je zapisal duhovnik.

Poleg teh dokumentov so pomembne dobro ohranjene matične knjige in zapisniki duš (status animarum) za župnijo Mozirje, od katerih je najstarejši nastal že leta 1657. Prinaša pomembne in zanimive podatke o trgu Mozirje in njegovih prebivalcih sredi 17. stoletja.

Gorski svet Zgornje Savinjske doline

Ko govorimo o Zgornji Savinjski dolini, ne moremo mimo njenega gorskega sveta, zaradi katerega slovi daleč naokoli. Gorski turizem se je začel v teh krajih razvijati že zgodaj v 19. stoletju. Zanimivo sled so v zgodovini gorništva pustili štirje mladeniči, ki so se avgusta 1880 želeli povzpeti na Ojstrico. Vzpon se sicer ni posrečil vsem štirim, so pa svoj podvig pisno ovekovečili v vpisni knjigi gostilne Herle v Solčavi.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje gore niso bile le prostor za preživljanje prostega časa, temveč tudi prizorišče narodnostnega in kulturnega boja. Zaznamovale so tudi učitelja, kulturnega delavca in dolgoletnega tajnika Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva Branka Zemljiča, ki si je v prvi polovici 20. stoletja močno prizadeval za utrjevanje slovenske navzočnosti v savinjskem delu Kamniško-Savinjskih Alp.

Solčavsko je znano po številnih samotnih gorskih kmetijah

Z gorskim svetom Zgornje Savinjske doline so povezane specifične oblike bivanja, med katere sodi tudi pašništvo v planinah. Planine v Sloveniji so večinoma v skupni lasti oziroma rabi, medtem ko Solčavsko zaznamujejo skoraj izključno zasebne planine. Med njimi izstopa skupna planina Grohot, ki je hkrati edino pastirsko naselje na obravnavanem območju.

Solčavsko je znano tudi po številnih samotnih gorskih kmetijah, kjer je življenje teklo drugače kot v dolini. Ena takšnih je kmetija Gradišnik z večstoletno tradicijo; s kmetije je izhajal tudi glasbenik Karli Gradišnik.

O kmečkem življenju Zgornje Savinjske doline pričajo številni ohranjeni predmeti, zbrani v večjih ali manjših zaokroženih zbirkah. Eno takšnih je ustvaril pravni zgodovinar Sergij Vilfan, ki je leta 1971 kupil kmetijo Zgornji Kovšak na Florjanu pri Gornjem Gradu. Na kmetiji se je do takrat ohranilo več poljedelskih orodij in razni gospodinjski pripomočki, ki jih je Vilfan restavriral in uredil v zbirko.

Zgornja Savinjska dolina je območje z bogato in pestro zgodovino

Zgornjesavinjsko številko Kronike zaključujejo s predstavitvijo lokalnih muzejskih zbirk. Prvi se predstavi Muzej gozdarstva in lesarstva, ki s stalno razstavo od leta 2000 deluje v gradu Vrbovec. Osrednja knjižnica Mozirje je po drugi strani zastopana s kar dvema zbirkama, z zbirko Mozirje in Mozirjani, ki jo je ustvaril Muzej novejše zgodovine Celje in jo predal v upravljanje knjižnici, ter zbirko lokalnega domoznanca in zbiratelja Aleksandra Videčni­ka (1920–2019).

Tematska številka Kronike dokazuje, da Zgornja Savinjska dolina ni le raj za planince in druge ljubitelje privlačnih turističnih destinacij, pač pa tudi območje z bogato in pestro zgodovino, ki bo tudi v prihodnje nedvomno predmet novih raziskav. Poglejmo vsebino nekaterih prispevkov.

Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah, stranski oltar na levi. Foto: Ivo Žajdela

Boris Golec: Prebivalstvo trga Mozirje leta 1657

Boris Golec je raziskal temo prebivalstva trga Mozirje leta 1657 v luči najstarejšega celovitega zapisnika duš na Slovenskem. Poleg dobro ohranjenih matičnih knjig se lahko župnija Mozirje pohvali z dobro ohranjenostjo zapisnikov duš (status animarum). Najstarejši je nastal že leta 1657 in je sploh najzgodnejši celovit vir te vrste na Slovenskem. Sestavil ga je mozirski župnik Janez Plevnik in z njegovim vodenjem prenehal najverjetneje še v istem letu. V slovenskem prostoru gre za samo enega od dveh statusov animarum iz 17. stoletja, ki navajata tudi starost posamezne osebe. V prispevku je objavil in obravnaval samo tisti del zapisnika duš, v katerem je zajet trg Mozirje.

Slovenski uradovalni zapisi iz Zgornje Savinjske doline

Boris Golec je osvetlil tudi starejšo uradovalno sloveniko iz Zgornje Savinjske doline (1604–1842). Zgornja Savinjska dolina je območje, iz katerega je bilo že doslej znanih več starejših slovenskih uradovalnih besedil oziroma zapisov uradovalne narave, nastalih pred sredo 19. stoletja: odlok škofijske sinode in prevod papeškega breva, oba iz Gornjega Grada, ter prisežna obrazca za novosprejete tržane v trgih Rečica ob Savinji in Mozirje. Odkritja zadnjih let so prinesla na površje še nove dokumente, zlasti desetinske registre, pa tudi dve posebnosti v celotnem slovenskem prostoru: edini slovenski podložniški inventar in edino podložniško oporoko, ki jo je zapisal duhovnik. Prispevek prinaša pregled vseh doslej odkritih slovenskih uradovalnih zapisov iz Zgornje Savinjske doline, pri čemer so natančneje predstavljeni tisti, ki doslej še niso bili obravnavani in objavljeni.

Benediktinci in grofje Celjski v Zgornji Savinjski dolini

Miha Kosi je raziskal benediktince in grofe Celjske v Zgornji Savinjska dolini v srednjem veku. Celotna Zgornja Savinjska dolina je bila v začetku 12. stoletja veliko zemljiško gospostvo Bavarca Diepolda de Chagere s središčem v Gornjem Gradu. Leta 1140 ga je daroval za ustanovitev benediktinskega samostana, manjši del pa je pripadel Ogleju. Samostan je v 333 letih obstoja z obsežno kolonizacijo oblikoval kulturno krajino z okoli 750 kmetijami in urbanimi naselbinami (trgi) Gornji Grad, Ljubno in Rečica. Oglejske posesti z gradovi Gornji Grad, Vrbovec in Mozirje so bile od konca 13. stoletja fevdi v rokah lokalnih rodbin. Najvplivnejši politični sili so predstavljali grofje Vovbrški in gospodje Žovneški. Vovbrški s središčem v Mozirju so 1286 postali tudi dedni advokati benediktinske opatije, po izumrtju leta 1322 so jih nasledili Žovneški (od leta 1341 grofje Celjski). Samostan je bil leta 1461 priključen novoustanovljeni škofiji v Ljubljani, leta 1473 pa ukinjen. Gornji Grad je bil nadalje sekundarna rezidenca ljubljanskega škofa.

Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah, stranski oltar na levi. Foto: Ivo Žajdela

Obsežni arhitekturnozgodovinski oris gradu Vrbovec v Nazarjah

Igor Sapač je naredil obsežni arhitekturnozgodovinski oris gradu Vrbovec v Nazarjah. Na podlagi analiz ohranjenih grajenih struktur, starih upodobitev, starih fotografij, posestnozgodovinskih podatkov in z upoštevanjem ustreznih analogij je mu je bilo mogoče opredeliti glavne razvojne faze ene od najbolj prepoznavnih historičnih grajenih stvaritev v Zgornji Savinjski dolini. Grad je najverjetneje nastal v drugi polovici 12. stoletja in so ga v poznem srednjem veku najbrž vsaj trikrat razširili. V 16. stoletju je dobil zunanje obzidje s tremi valjastimi stolpi, v 17. stoletju pa so ga preoblikovali v renesančno rezidenco ljubljanskih škofov. Zatem v 18. in 19. stoletju ni bil več deležen ambicioznejših gradbenih posegov. V 18. stoletju so porušili srednjeveško grajsko jedro. Okoli leta 1900 so ga obnovili in mu med letoma 1917 in 1920 dodali historistično kapelo. Med drugo svetovno vojno so partizani grad razdejali, v drugi polovici 20. stoletja so ga postopno temeljito prenovili.

Arhitekturnozgodovinski oris gradu Rudenek pri Mozirju

Igor Sapač je naredil tudi arhitekturnozgodovinski oris gradu Rudenek pri Mozirju. Grad Rudenek je nastal v drugi četrtini 14. stoletja kot dokaj velika nova dvodelna glavna rezidenca za rodovino gospodov Vrbovških in zaradi njegove postavitve je izbruhnila fevdalna vojna. Po vojni sta pomen gradu in gospodov Vrbovških upadala. Najpozneje do 16. stoletja so opustili prvotno grajsko jedro. Prosto stoječi gotski stolp se je ohranil in kmalu po letu 1578 so ob njem zgradili novo renesančno stavbno zasnovo, ki je dobila funkcijo intimne podeželske rezidence ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja. Po prvi tretjini 17. stoletja je bil grad zaradi izgube rezidenc^-nega in gospodarskega pomena vse bolj zanemarjen ter so ga zato kmalu po letu 1681 opustili. Ostali so razmeroma skromni ostanki, ki pa omogočajo interpretacijo stavbnega razvoja. Avtor je v strnjeni obliki predstavil tudi stavbnozgodovinski analizi dvora oziroma dvorca Lešje ter nekdanjega gradu Rudenštajn, ki sta z Rudenekom zgodovinsko in prostorsko povezana.

Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah, stranski oltar na levi. Foto: Ivo Žajdela

Kmečki upor v gospostvu Gornji Grad na začetku 17. stoletja

Nina Ošep in Lucija Pečnik sta šli po sledi kmečkega upora v gospostvu Gornji Grad na začetku 17. stoletja. Na podlagi obstoječe literature in analize arhivskega gradiva obravnavata izbrane vidike kmečkega upora podložnikov gornjegrajskega gospostva, ki ga zgodovinopisje umešča v obdobje med letoma 1602 in 1607, ko je gospostvo upravljal ljubljanski škof Tomaž Hren. Osredinili sta se predvsem na dva glavna vsebinska sklopa. Prvi obravnava vzroke in okoliščine upora ter izpostavlja nekatere konkretne dogodke, zlasti tiste iz obdobja pred letom 1602 in začetne faze upora. V drugem delu se ukvarjata z vprašanjem obravnave upora pred posvetno in cerkveno oblastjo, s posebnim poudarkom na vlogi deželnoknežje komisije in apostolskih nuncijev ter končni razsodbi nuncija Salvaga iz leta 1607. Njun namen je bil osvetliti začetno in sklepno dogajanje upora, ki je bilo v literaturi doslej manj obravnavano.

O pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana Nazarje

Jan Dominik Bogataj, Anja Božič in Bernardin Domen Iljaš so v prispevku O pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana Nazarje celovito predstavili zgodovino in dediščino frančiškanske knjižnice v Nazarjah kot pomembnega kulturno-intelektualnega središča Zgornje Savinjske doline od 17. stoletja dalje. V prvem delu na podlagi virov, kot so Diarium Conventus Nazarethani in inventarni zapisi, kritično obravnavajo začetke knjižnice ter zavračajo tezo o njenem bosanskem izvoru. Pokažejo, da se je fond postopoma oblikoval že vse od naselitve bratov v Nazarjah, pri čemer so bili pomembni tudi darovi, kot je oporoka Ludvika Umeka leta 1752. V drugem delu so prikazali prvi sistematični popis več kot 26 srednjeveških rokopisnih fragmentov, od liturgičnih do hagiografskih in pravnih ter posvetnih besedil, ki so se ohranila v vezavah knjig nazarskega fonda. Ta lahko pomembno razkrivajo poti prenosa gradiva v Nazarje. V tretjem delu obravnavajo burno zgodbo knjižnice v 20. stoletju, zlasti izgube in uničenje med drugo svetovno vojno, poznejše razselitve in najdbe knjig, ki so veljale za izgubljene. V prispevku so tako združili zgodovinske, kodikološke in kulturnodediščinske raziskave.

Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah, stranski oltar na desni. Foto: Ivo Žajdela

Romanja in romarske cerkve v Zgornji Savinjski dolini

Metoda Kemperl je v prispevku Romanja in romarske cerkve v Zgornji Savinjski dolini v času baroka podala vpogled v romanja in romarske procesije predjožefinskih župnij Zgornje Savinjske doline v času baroka. Na podlagi podatkov iz matrikul in vizitacij je predstavila koledar romarskih procesij, v nadaljevanju pa sistematično obravnava vse romarske cerkve tega območja.

Škof Anton Martin Slomšek in župnija Mozirje

Lilijana Urlep je v prispevku Škof Anton Martin Slomšek in župnija Mozirje na osnovi arhivskega gradiva iz Nadškofijskega arhiva Maribor prikazala stike lavantinskega knezoškofa Antona Martina Slomška z župnijo Mozirje. Slomšek je Mozirje prvič obiskal leta 1833, torej še preden je leta 1846 postal lavantinski knezoškof. Kot škof je v župniji Mozirje opravil tri kanonične vizitacije (1848, 1854 in 1861), ob zadnji je posvetil podružnično cerkev sv. Miklavža v Ljubiji. Poleg tega je z mozirsko župnijo vzdrževal številne stike, ki jih lahko spremljamo po uradni korespondenci med župnijo in škofijskim ordinariatom. Uradna korespondenca se nanaša na finančne in personalne zadeve župnije, šolstvo, pastoralno življenje in skrb za sakralne objekte. Na podobne zadeve naletimo tudi pri drugih župnijah. Nekoliko izstopata le prizadevanje Mozirjanov za vrnitev beneficija, ki je bil v času jožefinskih cerkvenih reform prenesen v Šmihel nad Mozirjem, in poročilo o uboju, ki se je zgodil leta 1855.

Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah, stranski oltar na desni. Foto: Ivo Žajdela

Nazarje v zadnjem desetletju monarhije

Miha Šimac je v prispevku Nazarje v zadnjem desetletju monarhije (pogled skozi časopisne in arhivske vire) na podlagi samostanske kronike, vizitacijskih zapisnikov in časopisnih virov prikazal versko in družbeno življenje v Nazarjah med letoma 1909 in 1921. Svetovni dogodki, zlasti prva svetovna vojna in pozneje propad Habsburške monarhije ter ustanovitev nove države, so pomembno vplivali na življenje romarskega kraja in njegovih prebivalcev. Predvojna leta zaznamujejo slovesnosti, živahno društveno življenje in različne oblike pobožnosti. Z začetkom vojne se je pozornost samostanskega kronista in časopisnih poročevalcev usmerila v mobilizacijo, izkušnje domačinov na fronti ter v številne oblike humanitarne pomoči. Posebno poglavje so begunci z Goriškega, za katere so domačini skrbeli z izjemno solidarnostjo, kar potrjuje tudi ustanovitev begunske šole. Avtor je prikazal vpliv draginje, rekvizicij in potresa leta 1917, pa tudi povezanost Nazarij z deklaracijskim gibanjem, s sprejemanjem beguncev iz Koroške ter z boji za severno mejo. Vizitacijski zapisnik iz leta 1921 dopolnjuje sliko z vpogledom v religiozno vitalnost in društveno dejavnost župnije. Prispevek tako ponuja ilustrativni mikrozgodovinski vpogled v preplet vojne, migracij, pobožnosti in solidarnosti v lokalni skupnosti Nazarij.

Čevljarska zadruga iz Mirna v begunstvu v Savinjski dolini

Petra Svoljšak je v prispevku Čevljarska zadruga iz Mirna v begunstvu v Savinjski dolini poskušala rekonstruirati begunsko izkušnjo čevljarske zadruge iz Mirna v Savinjski dolini med prvo svetovno vojno. Temelji na dveh virih, zgodovini čevljarske zadruge, ki jo je napisal njen dolgoletni vodja Anton Vuk (1883–1967), in dnevniku za del leta 1917, ki ga je vodil tajnik zadruge Leopold Kemperle (1886–1950). Po vstopu Italije v vojno so se morali prebivalci Mirna izseliti že 23. maja 1915. Vodstvo čevljarske zadruge (ustanovili so jo leta 1908) je primerne prostore za delavnice našlo v gradu Vrbovec pri Rečici v Savinjski dolini, družine delavcev pa so naselili v okoliških krajih. Čevljarska zadruga je tudi v begunstvu delovala po zadružnih načelih, sistematično je skrbela za proizvodnjo vojaške in civilne obutve, dobavo materiala, preskrbo begunske kolonije z živili, obleko, drvmi in premogom ter za begunske in vojaške podpore.

Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah, stranski oltar na desni. Foto: Ivo Žajdela

Ko so partizani »osvobajali« Zgornjo Savinjsko dolino

Na podlagi arhivskega gradiva ter povojne literature je Klemen Kocjančič v prispevku Osvoboditev Zgornje Savinjske doline jeseni 1944 predstavil območje Zgornje Savinjske doline v času druge svetovne vojne, s poudarkom na obstoju »osvobojenega« ozemlja na tem območju med septembrom in decembrom 1944. Partizanske sile so izkoristile začasno oslabljenost okupatorjevih sil ter s strategijo istočasnih napadov na širšem območju »osvobodile« celotno Zgornjo Savinjsko dolino, kjer so vzpostavile sistem javne uprave. Toda prisotnost takega svobodnega ozemlja je ogrožala strateško prehodnost na območju Spodnje Štajerske in Slovenije, zaradi česar je okupator ponovno zavzel Zgornjo Savinjsko dolino in obdržal nadzor nad njo do konca druge svetovne vojne.

Glede terminologije v tem prispevku treba opozoriti, da so bili partizani »narodnoosvobodilna« vojska le v komunistični propagandi, dejansko pa so bili paravojska komunistične partije. Bistven je kontekst njihovega obstajanja in delovanja. V tem kontekstu pa so bili le sredstvo za pohod komunistov na oblast. Protiokupatorsko delovanje je bilo le v službi zunanje legitimacije. Zato je izraz »osvoboditev« neprimeren, ker je v posmeh nasilju in uničevanju, ki so ga v službi komunistične revolucije (pohoda na oblast) počeli partizani. Tako kot povsod drugod, tudi v Zgornji Savinjski dolini, o čemer nekaj izvemo v nekaterih drugih prispevkih v tej številki Kronike.

Kopija perspektivistične zemljevidne ponazoritve Zgornje Savinjske doline iz okoli sredine 17. stoletja (hrani župnijski arhiv v Gornjem Gradu). V sredini samostan v Gornjem Gradu, skrajno levo Nazarje.

Življenje na samotni kmetiji v Zgornji Savinjski dolini v 19. in 20. stoletju

Naslov prispevka Branka Šuštarja je Kaj je v Herletovo vpisno knjigo v Solčavi napisal učiteljski absolvent o vzponu na Ojstrico avgusta 1881? Peter Mikša in Matija Zorn sta pod naslovom Gore kot prostor pripadnosti šla po sledi Branka Zemljiča in njegovega udejstvovanja v Savinjskih Alpah. Marina Gradišnik je na primeru kmetije Gradišnik prikazala življenje na samotni kmetiji v Zgornji Savinjski dolini v 19. in 20. stoletju.

Irena Bruckmüller, Ernst Bruckmüller in Veronika Pflaum so pod naslovom Sergij Vilfan – etnolog, agrarni zgodovinar in zbiratelj predstavili njegovo delovanja na območju Gornjega Grada po družinskem spominu. Elizabeta Vršnik je pod naslovom Planina Grohot skozi čas prikazala delo, sorodstvo in lastništvo te planine. Mauro Hrvatin in Matija Zorn pišeta o podnebnih in hidroloških spremembah v Zgornji Savinjski dolini od šestdesetih let 20. stoletja.

1/10