Minuli petek je umrl nekdanji kubanski voditelj Fidel Castro. Dopolnil je 90 let. Ob njegovi smrti so se mediji po vsem svetu nemudoma napolnili s spomini na obdobje njegove tiranske vladavine, ki to otoško državo zaznamuje še danes. Vprašanja človekovih pravic na Kubi so se lotili na katoliškem spletnem portalu Aleteia.

Kot piše urednik omenjene spletne strani John Burger, je po mnenju poznavalcev na Kubi po Fidelu Castru pričakovati izboljšanje na področju spoštovanja človekovih pravic, vendar do sprememb ne bo prišlo čez noč. Revolucionarni voditelj je namreč dobro poskrbel, da se bo njegova tiranija nadaljevala tudi potem, ko ga več ne bo. Vodenje države je prepustil svojemu bratu Raulu, ta pa »Castrov način« vladanja že posreduje svojim otrokom, vnukom in drugim sorodnikom, ki naj bi nadaljevali rodbinsko politično pot. Če bi Fidel umrl pred petnajstimi, dvajsetimi leti, ko vodenja države še ni bil pripravljen izpustiti iz rok, bi se v političnem življenju te otoške države pojavil velik vakuum.

Raul bo morda počasi začel rahljati trdne politične vezi, vendar se življenje Kubancev gotovo ne bo spremenilo v trenutku, saj v Castrovi vladi sedi preveč ljudi, ki nimajo nikakršnega interesa za odpiranje države svetu, ker so si na svojih političnih stolčkih izredno lepo postlali s premoženjem državljanov, medtem ko večina Kubancev živi v hudi gospodarski revščini. Fidelova smrt je prinesla šele odhod najstarejšega člana Castrove rodbine, nikakor pa to ne pomeni konca Castrove dinastije.

Kljub temu bi lahko njegova smrt prinesla »znamenje za začetek nove dobe«, saj so najbolj goreči privrženci njegove politike v vladi zdaj ostali brez svojega »duhovnega voditelja«.

Castro je pred dvema letoma še dočakal napoved Združenih držav Amerike, da bodo obnovile diplomatske odnose s Kubo, za kar si je močno prizadeval tudi papež Frančišek. Po besedah poznavalcev kubanskih razmer pa se je zatiranje državljanov po tej napovedi še povečalo. Število političnih aretacij je najvišje v zadnjih letih, kar naj bi bil rezultat »Obamove kubanske politike« - kubanska vlada se namreč zaveda, da ZDA ne zahtevajo ničesar v zameno, zato mirno nadaljuje z zatiranjem slehernega poskusa miselnega upora režimu.

Poznavalci upajo, da se bodo razmere spremenile s predsedovanjem novoizvoljenega republikanskega kandidata Donalda Trumpa, ki namerava spremeniti marsikatero odločitev predsednika Obame, v ta »paket« pa bi lahko sodila tudi napoved o umiku gospodarskega embarga. Nadaljevanje embarga s strani Združenih držav Amerike sicer ustreza nekaterim »zadrtim« podpornikom Castrovega režima v kubanski vladi, saj jim služi za izgovor, da se Kuba zaradi tega ne more odpreti svetu. Mnogi Kubanci pa zatrjujejo, da se resnična blokada dogaja znotraj države, kjer državni vrh zatira tudi »odpiranje svetu« preko svetovnih omrežij.

Po začetnih predvidevanjih bo Kuba seveda ostala enostrankarska država, saj je partijski podmladek »dobro vzgojen« in tudi vajen vseh ugodnosti vodilnega položaja. Luč na koncu dolgega tunela se v zadnjih letih začela prižigati le za Cerkev, ki ima malce več svobode za izvajanje svojega pastoralnega dela. To je tudi cilj papeža Frančiška, ki je Kubo obiskal v začetku letošnjega leta in se takrat tudi srečal z razvpitim kubanskim revolucionarjem.

Papež je ob Castrovi smrti poslal sožalni telegram njegovim svojcem. Predsedniku Raulu Castru in narodu »te ljubljene dežele« je zagotovil svojo molitev za Castrov večni pokoj, vso Kubo pa izročil materinski priprošnji Naše Gospe ljubezni iz Cobra.

Vir: www.aleteia.org / RV / Kathpress
Foto: splet