V knjigi Jožefa Muhoviča Skice za avtoportret je več različnih besedil. Prva refleksija izhaja iz avtorjevega zadnjega predavanja pred upokojitvijo in nosi naslov Mojega pol stoletja v vzvratnem ogledalu. Druga, Prepadi navzgor, izvira iz pogovora, ki ga je z avtorjem leta 2021 za revijo Zvon naredil slavist Jože Kurinčič. Sledi avtoportretna refleksija z naslovom Slikar v postmoderni – na primer jaz, ki je razširjeno nastopno predavanje ob avtorjevi izvolitvi za izrednega člana SAZU (2017). Govori o avtorjevi umetniški ustvarjalnosti, ki stvari oblikuje in preoblikuje na način, da nam jih pomaga občutiti in razumeti.

Pogovorna refleksija z naslovom Leksikon je posvečena avtorjevemu najobsežnejšemu in najdlje pripravljanemu teoretskemu delu – terminološkemu slovarju likovne teorije. Predzadnji del knjige je pogovor Pogovori s sodobniki, ki ga je za junijsko Sodobnost leta 2023 napravila publicistka Kristina Jurkovič. Knjigo zaključijo Zapisi iz skicirk. Gre za misli, ki nastajajo v tišini avtorjevega ateljeja, kot imaginacije, invencije ali domisleki, ki ne morejo biti takoj realizirani, zapisi pa jih ohranjajo pred pozabo in shranijo za morebitno bodočo inspiracijo.

Bohuslav Reynek VIR: poramoralarte-exposito.blogspot

Bohuslav Reynek: Ribje luskine in Odhod lastovk

Založba Kud Logos je izdala prevod poezije Bohuslava Reyneka Ribje luskine in Odhod lastovk. Prevedel jo je in spremno besedo napisal Peter Svetina. Bohuslav Reynek (1892–1971) je eden ključnih pesnikov češke literature 20. stoletja. Živel je samotarsko v vasici Petrkov na Visočini, a je bil kot prevajalec, grafik in pesnik ves čas v tesnih stikih s sodobniki ter je kot pesniška in duhovna avtoriteta pritegoval zlasti generacijo povojnih čeških pesnikov. Pesniška zbirka Ribje luske (1922) je njegova prva zbirka pesmi v prozi, Odhod lastovk (1980, posthumno v samizdatu in 1985 v eksilu) je njegova zadnja pesniška zbirka. Vsa njegova poezija se v globini naslanja in črpa iz svetopisemskih besedil ter pronicljivega opazovanja lastne samote in pokrajine.

Iz pesmi Večeri: Večeri, palače koprnenja in žalosti! Palače iz dragih kovin, iz ognja in diamantov, o kako trde, o kako nedostopne, zbrane okrog črnih duri noči, kjer je bila ujeta Pastirica, odeta v bisere, čuvarka goloba tolažbe, ki ga bo spustila k umirajočim.

Mak Dizdar VIR: facebook

Mak Dizdar: Kamniti spalec

Založba Kud Logos je izdala prevod poezije Maka Dizdara Kamniti spalec. Prevedla jo je Ines Cergol, spremno besedo je napisal Muanis Sinanović. Mak Dizdar (1917–1971) velja za enega osrednjih bosanskih književnikov. Kot Mehmedalija Dizdar se je rodil je v hercegovskem mestu Stolac, na jugu Bosne in Hercegovine, »pod mediteranskim nebom, kjer vsak prebivalec skuša slikovito govoriti, če ne celo pisati«, kot je povedal sam. Na lastni koži je občutil tragiko druge svetovne vojne, ko so ustaši v taborišču Jesenovac ubili njegovo mater in sestro. Med vojno je sodeloval v boju proti okupatorju, po njej pa se je kot novinar, urednik, založnik in pisatelj ukvarjal tudi z domoznanstvom.

Mak Dizdar je bil med soustanovitelji založbe Seljačke knjige (Kmečke knjige), ki je prerasla v eno najpomembnejših jugoslovanskih založb, Narodno prosvjeto (Ljudska izobrazba). Leta 1936 je objavil svojo prvo pesniško zbirko Vidovopoljska noč (Vidovopoljska noć), nato pa še vrsto knjig, ki jih je kronal s Kamnitim spalcem (Kamniti spavać) iz leta 1966. Gre za izjemno pesniško stvaritev, ki je nastala po večletnem raziskovanju stečkov, edinstvenih nagrobnih zapisov, ki jih odlikujejo univerzalna bivanjska spoznanja in silovit naboj bivanjskega upora. To snov je Dizdar z mojstrskim občutkom za jezik vpletel v povsem izvirno pesniško govorico, ki preseže razlikovanje med življenjem in smrtjo, med minljivim in večnim.