Zapri
Iskanje

Kultura obrazov

Za vas piše:
Tina Osterman
Objava: 12. 09. 2021 / 00:30
Oznake: Družba, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 08.09.2021 / 09:09
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kultura obrazov

Kultura obrazov
Dr. Tina Osterman je knjižna urednica založbe Družina. FOTO: Vid Ponikvar.
Nekatere knjige te pokličejo same. V zadnjem času se mi je to zgodilo s knjigo o obrazih (Le visage interieur) francoskega teologa in pisatelja Olivierja Clémenta. Ko brskam in iščem knjigo na domačih knjižnih policah, ugotovim, da prav letos mineva 100 let od njegovega rojstva. Naključij ni. Niti pri knjigah.

Clément trdi, da je krščanstvo religija obrazov. Danes se mi zdi to še kako pomembno tudi zaradi razmer, v katerih se je znašla Evropa. Lahko bi rekli, da je Evropa kultura obrazov in da to spoznanje pravzaprav izhaja iz krščanske izkušnje.

Obraz je v prvi vrsti univerzalna, temeljna izkušnja, ki jo ima vsak izmed nas, ko gleda ljudi okrog sebe. Toda zakaj sploh obrazi, če pa se vse začne iz nič in tam tudi konča? 

Krščanstvo nam daje odgovor na to vprašanje. Tu nastopi ontološka razsežnost obraza, ki jo Clément poudarja v svoji knjigi. Clément v obrazu prepoznava ontološko razsežnost osebe. 

Tudi grška beseda prosōpōn, ki se jo največkrat enači z osebo, je prvotno pomenila obraz in je šele kasneje, v drugem stoletju, dobila pomen »osebe«. Tudi sveti Pavel izraz uporablja v tem kontekstu (prim. 2 Kor 4,6).

Za Clémenta je obraz skrivnost, prag, ki je med dvema svetovoma. Je točka razodetja med tuzemstvom in večnostjo. V njem je presečišče zemeljskega in presežnega, je spomin na izgubljeni raj in hipen uvid v nebeški Jeruzalem. 

Je živa meja, ki prehaja med dvema svetovoma. Najlepše to vidimo na obrazu spečega otroka, kjer za hip uzremo neko neulovljivo svetlobo, odblisk večnosti.

Na skrivnosten način obraza nikoli ne vidimo prvič, čeprav ga gledamo prvič v življenju. Ko gledamo obraz, ki je del propadljivega sveta, se ta odpre v Božji spomin in takrat se spomin smrti spremeni v spomin Življenja/Vstajenja. Na tem obrazu ugledamo ikono (gr. eikṓn). 

Ikona je šola gledanja, ki odpira pot v notranjost. Tako kot ikona v svoji duhovni večplastnosti prekrije meseno-človeški obraz, ki je izraz narave, obraz začne razodevati Kristusov obraz. Človek vidi oziroma prepozna svoj obraz prav zato, ker je Kristus postal obraz. 

Je skladišče našega spomina, spomina generacij pred nami, pa tudi Božjega spomina. Še več, za Clémenta je obraz točka razodetja, ko ne gledamo več zgolj njegovih fizionomskih potez ali jih sploh ne opazimo več, pač pa se prek obraza srečamo z Obrazom.

Človeka ne moremo zreducirati zgolj na materijo, čeprav se morda zdi, da si na Zahodu za to zelo prizadevamo. Pogosto tudi presojamo lepoto obraza glede na raznorazne kozmetične kriterije, ki so v danem trenutku v modi. 

Toda najsibo obraz še tako izmaličen ali »kozmetično« nepravilen, ni pomemben zaradi svojih fizionomskih odlik, pač pa je priča, čeprav le za hip, neke druge stvarnosti, nekoga Drugega. 

»Obrazi: od kod prihajajo, meso, ki ga včasih prešinja svetloba, ki ni od sonca? Kot otrok sem ljubil obraze starih kmetov, to starodavno glino, ki že poka, obraze potrpežljivosti in bolečine […] Končno, ostane vsak obraz, še tako razdejan od osebne ali kolektivne usode, skozi brazgotine tolikerih porazov, tolikerih bolečin. Vsak obraz je križ, na katerem se rojeva oseba.«


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (37/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh