O svoji izkušnji bivanja v Sloveniji so pred časom spregovorili štirje malgaški bogoslovci, ki študirajo na Teološki fakulteti v Ljubljani: povedali so, da jim v Sloveniji »nič ne manjka«. Kako pa Evropo doživljajo afriški duhovniki, ki svojo službo opravljajo v Franciji in Nemčiji?

V katoliških župnijah v Franciji v okviru misijonskih sporazumov med škofijami po navedbah spletnega portala La Croix International deluje okoli 2.500 duhovnikov iz Afrike. Léonard Santédi, katoliški duhovnik iz Demokratične republike Kongo, ki je v letih med 1988 in 1993 služil v pariški nadškofiji, je svojo izkušnjo opisal kot »obogatitev«. Santédi je danes priznan teolog in rektor Katoliške univerze v Kongu v tamkajšnji prestolnici Kinšasi in svojih let v Parizu se rad spominja: kot poudarja, pa afriški duhovniki pri selitvi z ene celine na drugo doživijo neizogiben kulturni šok.

Preberite tudi: Malgaški bogoslovci v Sloveniji: povzpeli se bomo na Triglav! [FOTO, VIDEO]

Kot primer je navedel svoje prve dneve v Franciji: »Prispel sem v Pariz in so me sprejeli v župniji. Prvo nedeljo sem vse pozdravil z gromkim 'bonjour à tous!'. In nisem bil deležen nobenega odgovora. To je bil pravi šok,« se spominja. Sprva je bil prepričan, da ga ljudje zavračajo, da zavračajo njegov pozdrav, šele pozneje pa je spoznal, da gre preprosto za drugo kulturo. »V Kongu bi se vsi odzvali z navdušenim 'bonjour!'. Pariški župljani niso zavračali mojega pozdrava, tudi njihova tišina je bila nekakšna oblika dobrodošlice.«

Kulturni šok

Izkušnja Donalda Zagoréja, duhovnika iz Slonokoščene obale, je veliko bolj nedavna. V Lyon je prispel leta 2022 in tam še vedno živi. Kot priznava, je bil kulturni šok njegova prva izkušnja v Franciji. Prispel je sredi mrzle zime, prilagoditi se je moral tamkajšnjim kulinaričnim navadam – te se po njegovih besedah močno razlikujejo od tistih v Slonokoščeni obali.

Potreben je čas, da te sprejmejo, še dlje pa traja, da si pridobiš prijatelje, še posebej, če živiš v velikih mestih.

Zagoré živi v mednarodni verski skupnosti, kar je omililo težave, povezane z njegovim sprejemom v Franciji. Poudarja, da je Francija »v družbenem pogledu zelo drugačna država od Slonokoščene obale«. Družabno življenje v Franciji je manj spontano kot v Slonokoščeni obali: »Potreben je čas, da te sprejmejo, še dlje pa traja, da si pridobiš prijatelje, še posebej, če živiš v velikih mestih.«

Zahodna družba se mu zdi »nekoliko zaprta vase«, podobnega mnenja pa je tudi Adéchina Samson Takpé, škofijski duhovnik iz Benina, ki od leta 2017 deluje v Nemčiji. Ena najtežjih stvari zanj, poleg učenja jezika, je bila »nekakšna mračnost oz. slabovoljnost krščanskih občestev« v Nemčiji. »Afriški misijonarji v Nemčiji, navajeni živahnega bogoslužnega vzdušja v Afriki, smo ob prvem stiku z Evropejci pogosto povsem izgubljeni. Prilagoditi se moramo novi obliki 'svečanosti',« je pojasnil.

V Afriki je duhovnikova vloga pri vodenju župnije osrednjega pomena, v evropskih škofijah pa to ne velja v tolikšni meri. FOTO: Pixabay

Vast-Amour Adjobi, duhovnik iz Slonokoščene obale, ki že deset let deluje v Franciji in je zdaj župnik pri sv. Elizabeti Ogrski v nadškofiji Rennes, meni, da ta kulturna in sociološka raznolikost ni v celoti cenjena. Kot pojasnjuje, je pravi izziv vedeti, »kako se oddaljiti od kulture, ki nas sociološko določa, ne da bi za njo žalovali, kako se soočiti s sekulariziranim okoljem, ki oblikuje ljudi, katerim prihajamo oznanjat Božjo besedo z vsem svojim bitjem«.

Afriški duhovniki, ki so poslani na Zahod, se morajo pogosto naučiti opravljati tudi gospodinjska opravila, za katera doma v Afriki v župniščih poskrbijo drugi. »Nenadoma se znajdemo sami, kuhamo, peremo in likamo. V Franciji sem postal pravi gospodinjec,« je dejal duhovnik iz Malija, ki je želel ostati neimenovan.

Izkušnja iz Nemčije: z izjemo podeljevanja zakramentov laiki prevzemajo vodenje župnije na vseh področjih.

Status duhovnika

Druga težava, ki so jo v pogovoru za La Croix izpostavili afriški duhovniki, je razlika v statusu, ki ga duhovniki v primerjavi z Evropo uživajo v Afriki. Medtem ko je v Afriki duhovnikova vloga pri vodenju župnije pogosto osrednjega pomena, v evropskih škofijah to ne velja v tolikšni meri. »Zaradi delitve vlog je misijonarski duhovnik v Nemčiji pravzaprav služabnik evharistije; verniki na nekaterih bolj protestantskih območjih pogosto preprosto obhajajo besedno bogoslužje,« je pojasnil Adéchina Samson Takpé.

Z izjemo podeljevanja zakramentov laiki prevzemajo vodenje na vseh področjih. »Osrednje osebnosti v župniji so diakon in dve ali tri zelo predane upokojenke, ki počnejo absolutno vse, kar ni zakramentalno. Očitno se je treba na to navaditi,« priznava duhovnik iz Malija, ki je takšno izkušnjo doživel v svoji župniji v Zahodni Evropi.

Afriški duhovniki v Evropi so pogosto žrtve prikritega rasizma. FOTO: freepik.com

Kaj pa rasizem?

Vedno znova se pojavlja tudi vprašanje, ali so afriški duhovniki, ki delajo v Evropi, žrtve rasizma. Donald Zagoré iz Slonokoščene obale odgovarja, da ni bil nikoli »neposredna žrtev rasizma«, pogosto pa se sprašuje o izrazih, ki se uporabljajo za opisovanje afriških duhovnikov, kot je on sam, poslanih na misijon v Francijo. Ne razume, zakaj ljudje težko uporabijo izraz »misijonar«, pač pa običajno govorijo o »duhovnikih od drugod« ali »tujih duhovnikih«.

Tudi Ambroise Tine, senegalski duhovnik iz škofije Thiès, ki je v letih med 2017 in 2022 deloval v Franciji, zavrača izraz »rasizem«: po njegovih besedah obstaja »določena vrsta nestrpnosti, pa tudi veliko negativnih predsodkov«. Pojasnil je, da se je z negativnimi predsodki soočal, »dokler ljudje niso spoznali, da smo sposobni doseči določene višine in da jim imamo kaj ponuditi na človeški ravni, v načinu, kako vzpostavljamo stike z drugimi, na intelektualni in duhovni ravni«.

Rasizem ni neposreden, navzoča pa je oblika nestrpnosti, ki nikoli odkrita, temveč je posuta z ironijo ali pokroviteljstvom.

Duhovnik iz Benina, ki se je pred kratkim vrnil domov po šestih letih pastoralnih izkušenj na jugu Francije, je prav tako obsodil obliko nestrpnosti, ki pa jo sam opisuje kot rasizem: »Nikoli ni odkrita. Posuta je z ironijo ali pokroviteljstvom,« je dejal. »Če malce zamudiš ali storiš drobno napako, ljudje to vedno povezujejo s tvojim afriškim poreklom in so do tega nesorazmerno kritični.«

Misijonarji iz Afrike evropske vernike spodbujajo, naj bodo »bolj potrpežljivi z duhovniki iz drugih držav, ko gre za obvladovanje jezika, pravil odnosov in prehranjevalnih navad«, predvsem pa naj k njim ne pristopajo s preveliko mero predsodkov.

Z izjemo podeljevanja zakramentov laiki v zahodni Evropi prevzemajo vodenje župnije na vseh področjih. FOTO: Pixabay