V dneh od 21. do 23. februarja 2005 je v Vatikanu potekalo XI. redno letno zasedanje generalne skupščine Papeške akademije za življenje. Prva dva dneva sta bila študijska, ki sta bila tokrat prvič tudi odprta za javnost in sta obravnavala temo »Kvaliteta življenja in etika zdravja«. Izbrani strokovnjaki z različnih področij, ki so redni ali dopisni člani Akademije, so predstavili prispevke, s katerimi so s posameznih vidikov osvetlili obravnavano temo. Spregovorili so o kvaliteti življenja in zdravja v luči krščanske antropologije, o etiki zdravja pri uresničevanju globalnega zdravja, o t. i. »reproduktivnem zdravju« in različnih vrstah demografske politike, o različnih vrstah zdravstvene politike in kvaliteti življenja v zahodnih demokracijah ter v deželah v razvoju, o vsebini in mejah pravice do zdravja, o pravici do zdravljenja, o farmacevtskih produktih kot zdravilih, tržnih produktih in porabniških »dobrinah«, o liku zdravnika v današnji družbi ter o novi »religiji zdravja«, ki se širi v razvitem svetu. V nadaljevanju so spregovorili o kvaliteti življenja v geriatriji, v neonatologiji, pri mentalni prizadetosti, pri bolnikih z rakom v napredovalem stadiju ter pri bolnikih z aidsom.

Vsi strokovnjaki so tako ali drugače opozarjali na dvoumnosti in na tragična protislovja, povezana s konceptoma »kvalitete življenja« in »promocije zdravja«, ki sicer predstavljata enega od glavnih ciljev sodobnih družb. Koncept »kvalitete življenja« in koncept »zdravja« kot popolnega fizičnega, psihičnega in socialnega blagostanja se v današnjem svetu preko utopičnih idealov pogosto spreminjata v idola, na katerih oltarju se žrtvuje vedno več človeških življenj, ki naj ne bi dosegala ustrezne kvalitete in ki naj bi ogrožala zdravje drugih. Tako se že razširjenemu pojavu umetnega splava, ki je vse pogosteje tudi evgeničen, pridružuje širjenje evtanazije, ki v skrajnem primeru zajema že skoraj vse starostne kategorije in uhaja vsakršni družbeni kontroli.

Zato je danes toliko bolj potrebno znova priznati »bistveno kvaliteto«, ki odlikuje vsako človeško bitje, saj je ustvarjeno po podobi in sličnosti svojega Stvarnika kot oseba, poklicana v oseben dialog z njim in v dostojanstvo Božjega sinovstva. »Ta raven dostojanstva in kvalitete sodi k bivanjskemu redu in je konstitutivna za človeško bitje ter ostaja prisotna v vsakem trenutku življenja, od prvega trenutka spočetja do naravne smrti, v polnosti pa se uresniči v razsežnosti večnega življenja. Zato človeku dolgujemo priznanje in spoštovanje v vsakršni zdravstveni situaciji, v vsakršni ohromelosti in nezmožnosti«, je v svojem sporočilu, ki ga je poslal udeležencem kongresa, poudaril tudi papež Janez Pavel II.

V sklepnem dokumentu, ki so ga člani Akademije sprejeli zadnji dan zasedanja, je potreba po ponovnem prepoznanju človeškega dostojanstva vsakega človeškega bitja našla izraz v pozivu: »Pozvati moramo vse, še posebej pa mlade, naj se s svojimi duhovnimi in moralnimi energijami zavzamejo, da bi bil svet rešen krivičnosti in kulture smrti, da bi se vrnila ljubezen do življenja vsakega in bi se za vse zgradil mir v pravičnosti. Mavrica miru se med narode ne bo vrnila, če ne bomo zgradili nove civilizacije po meri dostojanstva vsakega človeka, ki bo prepoznano z enakostjo za vse, s pravičnostjo in z razvijanjem duhovnih vrednot.«