Belo jezero (Weissensee) leži v Ziljskih Alpah na nadmorski višini 930 metrov. Dolgo je enajst kilometrov, široko do enega kilometra in globoko do 99 metrov. Velja za najbolj čisto jezero na avstrijskem Koroškem. Poleti se segreje do 25 stopinj Celzija. Na njegovi vzhodni strani je ograjeno kopališče (zaplavamo lahko tudi drugje) in veliko plačljivo parkirišče.

Belo jezero, Avstrija. FOTO: Andrej Praznik 

Iz jezera odteka potok Weissenbach, ki je poln rib. Od zahodnega konca parkirišča gremo čez mostiček in po peščeni poti do kopališča, od tam pa naravnost skozi kamp v gozd. 

Kopališče ob Belem jezeru. Južno od njega je veliko plačljivo parkirišče. FOTO: Andrej Praznik

Pohodniška pot proti zahodnemu koncu jezera zavije v levo (vrnemo se lahko z ladjico), mi pa nadaljujemo v desno do gozdne ceste proti planini Techendorfer Alm. 

Začetni del poti proti planini Techendorfer Alm. FOTO: Andrej Praznik 

Po njej gremo naprej do bližnjega razpotja, kjer se začne razmeroma strma planinska pot z oznako 9d. Mimo vodnega zajetja se vzpnemo do poseke, poraščene z gosto praprotjo. Nad njo je lep razgled na vzhodni konec jezera, po katerem drsijo čolni in supi. Malo višje prispemo do gozdne ceste, vendar hitro znova zavijemo z nje. Pozneje jo še trikrat prečkamo, četrtič pa ostanemo na njej, odpremo kovinska vrata in se sprehodimo do planine.

Pogled na Belo jezero. FOTO: Andrej Praznik 

Pri koči, ki ponuja pohodnikom in kolesarjem okrepčilo, zavijemo v breg ter se skozi pas drevja in po travnatem pobočju vzpnemo na sedlo Stosia (1.819 m). 

Preden prispemo do planine Techendorfer Alm, lahko z gozdne ceste zavijemo na bližnjico proti sedlu Stosia. FOTO: Andrej Praznik 

Mimo krav in črede konj krenemo na sever. V desno se odcepi pot na 2.221 metrov visoki Eckwand (če gremo čez njega na Latschur, se pot podaljša za tri četrt ure), mi pa nadaljujemo proti zgornjemu robu pašnika. Za električnim pastirjem prečimo travnato pobočje in se mimo skal vzpnemo na sedlo, s katerega v dobrih desetih minutah dosežemo križ na vrhu Latschurja. Od njega vidimo Goldeck z antenskim stolpom, Dobrač, Julijske in Karnijske Alpe, Reisskofel, Torkofel in Dravsko dolino, le tritisočaki v Visokih Turah se skrivajo v oblakih.

Planina Techendorfer Alm. FOTO: Andrej Praznik 

Z razglednega vrha se vrnemo na sedlo, zavijemo na najbolj levo označeno pot, prečimo strmo pobočje (tu je steza ozka in deloma skalnata) ter se po širokem travnatem grebenu vzpnemo na Eckwand. 

Sedlo Stosia. FOTO: Andrej Praznik 

Z njegove najvišje točke, kjer se pasejo ovce, se spustimo na jug do razpotja, zavijemo desno in se čez strmo travnato pobočje, ki ga prekinja nekaj manjših grap in skal vrnemo na sedlo Stosia. Od tam pa nas kar odnese navzdol do jezera, v katerem se še pozno popoldne namaka množica kopalcev.

V daljavi že vidimo vrh Latschurja (skrajno levo). FOTO: Andrej Praznik 

Latschur (2.236 m)

Izhodišče: Vzhodni konec Belega jezera na Koroškem v Avstriji.

Dostop: Iz Kranjske Gore se odpeljemo v Italijo do Trbiža, zavijemo v Avstrijo do Podkloštra (če imate rajši klance, pojdite čez Korensko sedlo) in nadaljujemo proti Šmohorju. Pred Štefanom na Zilji nas kažipot usmeri proti Matschiedlu. V dolini na drugi strani prelaza zavijemo levo in čez 16 kilometrov prispemo do Belega jezera. Avto pustimo na parkirišču levo pred njim. Parkirnina za ves dan znaša osem evrov, plačamo pa jo ob odhodu s kartico ali kovanci (to je najbolj zanesljivo). Do Belega jezera lahko prispemo tudi skozi predor Karavanke in Bistrico ob Dravi. 

Kratek opis poti: Od jezera se po gozdu vzpnemo do planine Techendorfer Alm, potem pa po travi na sedlo Stosia in na vrh. Na sedlo se lahko vrnemo čez 2.221 metrov visoki Eckwand. Pot je odlično označena. Je dolga in razmeroma naporna, vendar tehnično ni zahtevna. Med Latschurjem in Eckwandom ter naprej proti sedlu Stosia je občasno ožja, zato ni odveč malce previdnosti.

Dolžina vzpona: 4 ure.

Višinska razlika: 1.300 metrov.

Zemljevid: Gailtaler Alpen, Karnische Alpen, Oberdrautal (Kompass), 1:50.000.