Sestro Romano Kocjančič večinoma najbolje poznamo po njenivoditeljski vlogi v oddaji Obzorja duha.Je frančiškanka Marijina misijonarka, Vsako nedeljo obišče nešteto domov poSloveniji. Odgovorna je za skupnost sester na Mirju.

Sestra Romana nam je na prvem letošnjem Nikodemovem večeru vLjubljani želela pobliže predstaviti papeževo spodbudo Veselje evangelija, kjernas poziva, da bi odpremo vrata cerkve in gremo na obrobje. Sestra Romana pravi,da je posamezniku veliko lažje iti na obrobje, če je kdaj v svojem življenju žebil na obrobju. Prav primer papeža, ki toliko govori o tem, kako je trebanagovoriti ljudi na obrobju, pokaže na to, da se ni spremenil v svojemposlanstvu

Sestra Romana se je spomnila tudi primera izpred nekajmesecev, ko so bile velike poplave na Hrvaškem in v Srbiji. Sestre so se vsvoji skupnosti odločile, da bodo med postnimi petki skromno jedle in vse karbodo s tem prihranile hrane, jo bodo podarile romski družini v Ljubljani. Kojim je sestra prinesla hrano, ji je najstarejša romska hčerka povedala, kakolepo zanje skrbi Jezus. Romska družina je namreč vso hrano, ki jo je imela doma,odnesla na zbirališče hrane za žrtve poplav, čez kakšno uro pa je sestranenapovedano prinesla hrano. V tem sestra kaže na to, kako se moramo mi odubogih učiti, kaj res pomeni zaupati Bogu in živeti z njim. Zato je takopomembno, da gremo med obrobne.

Kdo je pravzaprav na obrobju? Sestra pravi, da je to tisti, zakaterega se je bati, da bo padel čez rob ali pa ga bo potegnilo spet protisredišču. Kako do njih? Sinodalni očetje so v sinodi pred dvemi leti v sklepnemdokumentu povedali, da je treba najprej narediti spremembe v naših skupnostihin se bolje povezati v svojih občestvih. Kajti, ko smo v naši skupnosti močni,potem bomo močni tudi, ko je treba iti navzven. Jezus je vedno pošiljalapostole po dva in dva, ker ni želel, da bi bili sami. Papež Frančišek se jeprav po sklepih te sinode odločil da bo napisal svoj program, ki je seveda tudiprogram Cerkve in vsakega izmed nas. V njem pravi, da je odgovornost našeskupnosti skrbeti za obrobne. Krščanske dobrote namreč ne moreš držati zase,ampak jo je treba deliti z drugimi. Kristjani smo poklicani k posnemanjuUčitelja tako, da se soočamo z revščino svojih bratov in sester, tako da siprizadevamo, da bi jo olajšali. Revščina pa, pravi papež, ni uboštvo. Revščinaje uboštvo brez zaupanja, brez solidarnosti in brez upanja. Poglavarrimskokatoliške cerkve razlikuje med tremi različnimi revščinami: gmotno,moralno in duhovno. Gmotne ni potreba posebej predstavljati, moralna je vzadnjem času v porastu; gre za suženstvo strasti in zasvojenosti. Vse pogostjesta ti dve revščini povezani z duhovno revščino, do katere pride, če se oddaljimood Boga in zavračamo njegovo ljubezen. Zato moramo kristjani prinašati v svetsporočilo, da obstaja odpuščanje, da je Bog večji od našega greha in nas vednozastonjsko ljubi.

Revščina v številkah

Kako je z revščino v svetu? Po podatkih Evropske unije vEvropi pod pragom revščine živi 125 milijonov ljudi, od tega 19 milijonovotrok. Revni so izključeni iz vsakega družbenega življenja ali odločanja. VSloveniji je takih 291 tisoč ljudi od tega 43% otrok brez enega izmed staršev.Veliko od teh ljudi se boji sprejeti kakršnokoli pomoč zaradi strahu predstigmo, ki so jo deležni od bližnjih. Druga taka skrb vzbujajoča skupina ljudi,ki živijo na obrobju, so begunci. Papež Frančišek pravi, da zaradi teproblematike in načina kako se te ljudi sprejema, ponoči ne more spati. Odjunija letos se je v vodah Sredozemlja utopilo že preko tri tisoč ljudi,nezakonito je uspelo v drugo državo priti več kot 15 tisoč ljudem. Za prehod vEU samo iz Libije čaka več kot 600 tisoč ljudi. Treba se je zavedati, da je taskupina tako zelo ranljiva, da jim je treba kar najbolj pomagati.

Papež v svoji poslanici opozarja tudi na brezbrižnost dovsega kar se dogaja v svetu, saj po njegovem ta brezbrižnost nikamor ne pelje,zanikanje trpljenja drugega človeka je nedopustno. Opozarja tudi na izkoriščanje,ki ga je v tem času, ko je pomemben samo dobiček, deležnih veliko posameznikovali družin. Posebej opozarja še na nove oblike uboštva in ranjenosti: brezdomce,odvisnike od mamil, domorodne prebivalce, zapuščene in osamljene ljudi.

Sestra Romana pravi, da se je spraševala, zakaj nas papežpošilja prav k obrobnim in navede njegov zapis, v katerem papež piše, da jenajvečje veselje, ki ga je kdaj videl, videl med prav tistimi ljudmi, ki zasvoje življenje imajo tako malo dobrin. V božjem srcu imajo ubogi posebnomesto, Bog jim namreč naklanja svoje prvo usmiljenje. Zaradi tega si papež želiCerkev ubogo in za uboge.

Sestra Romana je za konec osvetlila še dogajanje vSloveniji. Ocenila, da so pri nas najbolj obrobne skupine: družine, kjer sostarši brezposelni; splavljeni otroci; mladostniki, ljudje z duševnimiboleznimi; samomorilci in starejši osamljeni ljudje. Pri vsaki od teh skupin jetreba narediti napredek in se ji posvetiti tako, da bo vedno manjša. SestraRomana je konec predavanja povezala z Elizabeto Ogrsko, ki je ta dan godovala,saj je prav ona, ki je bila grofica in so ji nato odvzeli vse bogastvo,spoznala kako je živeti na obrobju. Zato se je tudi na koncu, ko je nekaj tegabogastva dobila nazaj, odločila, da bo denar razdelila med reveže. SestraRomana je prepričana, da smo, ko stkemo vezi z obrobnimi in jim pomagamo, vsakkorak bližje Jezusu.

Tomaž Kavčič