»Kaj bi rekel? Kaj sem občutil? To ve le tisti, ki je to delal. Težko je razložiti, kaj si čutil v tistem trenutku. Včasih se s sinom še danes pogovarjava o tem, pa oba ostaneva brez besed. To je bilo nekaj posebnega, zelo osebnega,« se spominja Janez Marinček, Slovenec, rojen v Argentini, ki že četrt stoletja živi v bližini Barcelone, v vasi El Masnou.

Janez Marinček med obnovo križevega pota leta 2010. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Kako je prišel do dela v Sagradi Famílii?

Njegova zgodba s Sagrado Famílio se ni začela v delavnici ali na gradbišču, ampak v pevskem zboru. Ko se je leta 2002 z družino preselil iz Argentine v Katalonijo, je kmalu začel peti v zboru Coral Joia d'Alella v kraju Alella. Tam je spoznal Argentinko, ki mu je predstavila svojega moža Joséja Manuela Almuzaro Péreza, enega največjih poznavalcev življenja in dela Antonia Gaudíja ter predsednika društva za njegovo beatifikacijo. To srečanje je odločilno zaznamovalo njegovo nadaljnjo življenjsko pot.

Skupaj sta začela pripravljati različne projekte, povezane z Gaudíjem, med drugim predstavitev njegovega dela v Sloveniji. Marinček se še danes spominja obiskov pri dr. Petru Prelovšku, srečanj na slovenskem veleposlaništvu v Madridu in načrtov, da bi Slovencem približali znamenitega katalonskega arhitekta.

Z leve prot desni: Tomy Kastelic, Janez Marinček, japonski kipar Etsurō Sotoo in dolgoletni sodelavec pri Sagradi Famílii ter Joséj Manuel Almuzar Pérez, eden največjih poznavalcev Antonia Gaudíja. Fotografija je nastala leta 2010 med obnovo križevega pota v kripti bazilike. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Nato je avgusta 2010 sledil pogovor, ki je odločilno zaznamoval njegovo zgodbo s Sagrado Famílio. »Dobila sva se z Joséjem Manuelom in mi je rekel: 'Sedmega novembra bo prišel papež Benedikt XVI. Posvetil bo Sagrado Famílio kot baziliko. Prenoviti moramo križev pot v kripti,'« se spominja Marinček.

Prenova križevega pota skupaj s sinom

Križi križevega pota so bili po njegovih besedah od španske državljanske vojne odloženi v skladišču. Obisk papeža je pomenil, da mora biti kripta brezhibno urejena. »Vse križe smo odpeljali v delavnico, jih obnovili, zaščitili s firnežem, izdelali tudi nekaj novih in jih nato ponovno namestili. Poleg tega smo obnovili še lesene klopi, stare okoli 120 let, še iz Gaudíjevega časa.

Del prenove pred posvetitvijo Sagrade Famílie leta 2010 je bila tudi obnova več kot 120 let starih lesenih klopi iz Gaudíjevega časa. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Pri delu sta sodelovala zgolj on in njegov sin Janez Avguštin »Vse križe sva odnesla v delavnico, jih tam obnovila in jih nato vrnila na njihovo mesto. Delo je trajalo dobra dva meseca.« Prav sodelovanje s sinom mu še danes pomeni eno najlepših življenjskih izkušenj.

Janez Marinček se je obrti naučil od svojega očeta, nato pa jo je predal naprej. »Povedati moram, da je sin danes še boljši mojster od mene. Izjemno natančen in discipliniran je. To je zame velik ponos. Če bi bil moj oče še živ, pa toliko večji.«

Marinček skupaj s sinom Janezom Avguštinom danes. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Ni bilo časa za Unescovo dovoljenje

Pri prenovi pa se je pojavila tudi nepričakovana ovira. Ker je bila Sagrada Família že uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, bi bilo za vsak poseg praviloma potrebno posebno dovoljenje. »Ni bilo časa. Do papeževega prihoda so bili le še trije meseci, dovoljenje pa bi čakali najmanj pol leta. Delo je bilo preprosto treba opraviti,« pove Marinček.

Kripta Sagrade Famílie, kjer je pokopan njen arhitekt Antoni Gaudí. Prav tu sta Janez Marinček in njegov sin leta 2010 obnovila križev pot. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Leto pozneje je sledil šok. V zakristijo je vdrl požigalec in zanetil požar. »Tam smo imeli shranjene vse predloge, po katerih smo obnovili križev pot. Vse je zgorelo. Zgorela so tudi stoletna oblačila,« pripoveduje.

Janez Marinček med obnovo lesenih križev križevega pota v delavnici leta 2010. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Slovenska sled v Sagradi Famílii

Čeprav je pri prenovi sodeloval le nekaj mesecev, je z baziliko ostal povezan tudi pozneje. Na pobudo tedanjega župnika Lluísa Boneta i Armengola (brat takratnega direktorja in glavnega arhitekta bazilike Jordija Boneta i Armengola) je poskrbel, da so brošuro o Gaudíjevem grobu prevedli tudi v slovenščino.

»Ko je župnik videl, da prihaja vedno več slovenskih romarjev, me je vprašal, ali bi lahko organiziral prevod. Teta je našla prevajalko, letos pa sem v Slovenijo prinesel okoli dvesto slovenskih izvodov v Narodno galerijo,« pove z zadovoljstvom.

Brošura o Antoniu Gaudíju v slovenskem jeziku, katere prevod je na pobudo župnika kripte Sagrade Famílie prevedla Martina Skrabeč. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Zgodba s Sagrado Famílio pa očitno še ni zaključena. Pred kratkim ga je znova poklical José Manuel Almuzara Pérez in mu zaupal novo nalogo. Pri križevem potu želijo dodati rimske številke posameznih postaj, zato bo Marinček po več kot petnajstih letih ponovno sodeloval pri delu v Gaudíjevi baziliki.

Janez Marinček v kripti Sagrade Famílie leta 2010. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Pot iz Slovenije v Argentino

Pot do Sagrade Famílie pa se pravzaprav ni začela v Barceloni, temveč več kot deset tisoč kilometrov stran – v Argentini. Marinčkova starša sta po drugi svetovni vojni zapustila Slovenijo, ko se jima je rodila najstarejša hči. Najprej v Celovec (v Vetrinj) in nato v Italijo, kjer sta se rodila še dva otroka. Leta 1948 sta se z ladjo iz Hamburga odpravila v Argentino, kjer se je januarja 1949 rodil Janez.

»Oče je hotel iti čim dlje. Med vojno je bil ranjen, izgubil je pljučno krilo, ubili so mu dva brata. Hotel je pozabiti vse, kar je pretrpel. Ko so mu rekli, da je Argentina oddaljena dvanajst tisoč kilometrov, je rekel: 'Kdaj gremo?'« pripoveduje.

Mojstrsko spričevalo Janezovega očeta Stanka Marinčka. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Ko zazveni slovenski kvartet »Do«, pridejo solze

Čeprav se je rodil v Argentini, je odraščal v močno povezani slovenski skupnosti. Doma so govorili slovensko, obiskovali slovenski dom, peli v pevskih zborih in ohranjali slovensko kulturo. »Včasih me vprašajo, kaj sem. Moje življenje je bilo 50 % slovensko in 50 % argentinsko. Kaj čutim? Oboje,« pravi.

Na slovenske korenine ga še danes spominja glasba. »Ko poslušam argentinsko folkloro ali tango, mi pridejo solze. Ko pa poslušam slovensko pesem, na primer kvartet Do, mi prav tako pridejo solze,« pripoveduje.

Zaključeno delo pred prihodom takratnega papeža Benedikta XVI. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Študija ni dokončal, a znanje je ostalo

Po očetu se je izučil mizarstva, čeprav se je najprej vpisal na študij arhitekture. Zaradi vojaškega roka in pozneje vse več dela v družinskem podjetju študija ni dokončal. Nekaj let pozneje se je odločil za program upravljanje podjetjih na zasebni univerzi. Po dveh letih ga je zaradi obilice dela pustil, vendar na leta, preživeta na univerzi, gleda z veliko hvaležnostjo. »Tista štiri leta na univerzi so bila odlična. Zame je vse veljalo. Poleg tega so bivši sošolci, arhitekti in inženirji, prihajali k nam naročat delo. Vsak dan si spoznal nove ljudi – eden te je priporočil drugemu. Vse to mi je ogromno dalo,« pravi.

Marinček danes v kripti Sagrade Famílie. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Selitev v Španijo, ki mu je rešila življenje

Po očetovi upokojitvi je prevzel družinsko podjetje in delavnico posodobil. Dela ni manjkalo, izdelovali so opremo za velike poslovne stavbe, banke in stanovanjske objekte. Toda gospodarska in politična nestabilnost v Argentini sta počasi načeli tudi uspešna podjetja. »Leta 1994 smo začeli graditi devetnadstropni blok. Tri mesece, preden sem odšel v Barcelono, smo prodali zadnje stanovanje. Osem let! V normalnem gospodarstvu se to ne zgodi. V dveh letih prodaš vse, tam pa je bilo drugače,« se spominja. »Če bi ostal v Argentini, bi zbolel in umrl. Stres je bil prevelik,« odkrito priznava.

Orodje, staro več kot sto let. Izdelano je bilo v Gaudíjevem času, ko je nastajala kripta bazilike. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Leta 2002 se je zato skupaj z družino preselil v Španijo, kjer je že živela ženina sestra. Selitev je pomenila nov začetek, čeprav ni bil lahek. »Prišel sem brez dela. Kupiti sem moral nove stroje in začeti popolnoma od začetka,« pripoveduje. Kmalu po prihodu je doživel še srčni infarkt, vendar pravi, da mu je špansko zdravstvo rešilo življenje. Po zdravljenju ni imel več resnejših težav.

Najboljša reklama je dobro opravljeno delo

V Barceloni je poleg dela v Sagradi Famílii sodeloval tudi z japonskim kiparjem Etsurōjem Sotoojem, ki je več desetletij soustvarjal baziliko. Zanj je izdelal posebno ukrivljeno steno za kip sv. Jožefmarija Escrivája.

Eden izmed projektov Janeza Marinčka v Barceloni: ukrivljena stena za kip sv. Jožefmarija Escrivája, ki jo je izdelal za japonskega kiparja Etsurōja Sotooja. FOTO: Osebni arhiv Janeza Marinčka

Pred letom in pol je svojo delavnico zaprl in večino časa pomaga sinu, ki nadaljuje družinsko obrt. »Zdaj pomagam sinu, ki bo kmalu delal za večja podjetja. Res je odličen mojster. Ne pravim tega zato, ker je moj sin, ampak zato, ker je to resnica,« pove s ponosom.

Ko govori o svojem življenju, se pogosto vrača k očetu in njegovemu življenjskemu vodilu. »Naš oče nas je učil, da je najboljša reklama dobro opravljeno delo. Če svoje delo opraviš dobro, ne potrebuješ nobene druge propagande,« pravi Marinček.