Leta 1992 je skupaj z drugimi ustanovil združenje za Gaudíjevo beatifikacijo, ki ga je pred nekaj leti barcelonski kardinal Omella vzel pod cerkveno okrilje. O velikem arhitekturnem mojstru, njegovem življenju, duhovnosti in najvidnejši mojstrovini Sagradi Familii, ki jo bo 10. junija, ob 100-letnici arhitektove smrti, obiskal papež Leon XIV., smo se z arhitektom Almuzaro pogovarjali, ko je o Gaudíju maja predaval v Narodni galeriji v Ljubljani.

Barcelonski arhitekt Jose Manuel Almuzara si že več kot 30 let prizadeva, da bi Antoni Gaudí prišel do časti oltarja. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj menite o oznaki, da je Gaudí eden najpomembnejših arhitektov vseh časov?

Strinjam se z njo. Gaudí je genij. Zelo rad je imel naravo, njene zakone je uporabljal v svoji arhitekturi, ki je svetovno pomembna, med drugim zaradi načina dela, organskih oblik in trajnostnega pristopa, v katerem je bil pionir. Pri njem me navdušuje njegova celovitost – o njem govorim kot arhitektu, kot človeku in kot kristjanu, ne da bi ločeval te razsežnosti med seboj.

Za Gaudíja je Mati Marija zelo pomembna.

Začniva z arhitekturo.

Tudi po tem, ko jo proučujem leta in leta, vedno znova odkrivam nekaj novega. Zame ni ključna le oblika, barva ali kompozicija; zanima me, kako in zakaj je sprejemal arhitekturne rešitve – z vidika časa, kraja in stranke. Trenutno je v ospredju Sagrada Familia, ker prihaja papež in bo odprt stolp Jezusa Kristusa. V svetišču je zame ključna kripta. Tam je sklepnik, ki povezuje celoten obok, in na katerega je Gaudí z upodobljenim prizorom Marijinega oznanjenja postavil Marijin »da«. Na njem je zgrajena vsa cerkev. Za Gaudíja je Mati Marija zelo pomembna.

Gaudíjeve arhitekture torej ni mogoče razumeti brez njegove vere.

Natanko tako. Znani arhitekt Le Corbusier je bil v Barceloni leta 1928, že po Gaudíjevi smrti. Tam je našel skico začasnih šol, ki jih je Gaudí zgradil za otroke delavcev. Le Corbusier je hvalil funkcionalnost, materiale, akustiko in osvetlitev te majhne stavbe, velike 20 krat 10 metrov. Še drug arhitekt, Francesc de Paula Cardoner, pa je leta 1984 odkril nekaj bistvenega: ko je gledal strukturo– tri krila, tri stebre in nosilec, je ugotovil, da pravzaprav gre za tri prepletena srca, v središču vsakega srca pa je steber. Kaj to pomeni? Da so v središču vsakega srca Jezus, Marija in Jožef. Josef P. Rafols, prvi Gaudíjev biograf, je rekel, da Gaudí, če ga gledamo zunaj vere, vedno ostane nerazumljiv – pomeni, da proučujemo posameznike vidike, ne pa celoto, sintezo. Prav ta sinteza je zame bistvena.

Z barcelonskim arhitektom se je pogovarjal Marjan Pogačnik. FOTO: Tatjana Splichal

Katera sporočila, ki jih vsebuje Sagrada Familia, bi želeli poudariti?

Vsak del cerkve je zasnoval tako, da ima globok pomen. Posebej bi izpostavil kripto, ki je vpisana na seznam svetovne kulturne dediščine in kjer je Gaudí tudi pokopan. Za Božjega služabnika ga je razglasil papež Frančišek, Leon XIV. bo prišel v kripto in molil na njegovem grobu. To bo zame zelo velik trenutek. Poleg Gaudíjevega groba je kripta pomembna tudi zaradi sklepnika z Marijinim oznanjenjem, ki je po vertikalni liniji povezan z zvezdo na vrhu Marijinem stolpu. Zame to pomeni: če ti in jaz nosiva Marijo v srcu, lahko kot ona razsvetliva Barcelono in svet. Poudaril bi, naj se ne ustavimo le pri zunanji lepoti, pri kamnitem gozdu, hiperboloidih, paraboloidih, barvah in skulpturah – vse to je čudovito, a ne najpomembnejše. Na pročelju Jezusovega rojstva je troje vrat, ki predstavljajo vero, upanje in ljubezen. To so temelji naše svobode, v kateri lahko vstopimo in ostanemo v Cerkvi. Glavno pročelje bo imelo sedem vrat; po dvoje vrat imata krst in spoved, zakramenta, po katerih postanemo Božji otroci in se vrnemo k Bogu. Važno je, da ne vidimo samo zunanjosti, pač pa odgovorimo na vprašanje, kaj nam Gaudí hoče povedati.

Ste predsednik združenja za spodbujanje Gaudíjevega svetništva. Zakaj se vam zdi pomembno, da bi bil razglašen za blaženega?

Veliko svetnikov je, ki nam lahko pomagajo na poti k Bogu, in kot arhitektu se mi je zdelo pomembno, da je med njimi tudi kak arhitekt. Gaudí ne pridiga z besedami, pač pa s kamnom. Druge potrebujemo kot reference – najsi bo v glasbi, kinematografiji, politiki, novinarstvu ..., ki kažejo, da je mogoče iti v nebesa. Tega si je tudi Gaudí želel. Treba je, kot pravimo pred papeževim obiskom v Španiji, povzdigniti pogled. In Gaudíjeva arhitektura nas dviga.

Marija, križ in evharistija so bile Gaudíjeve ljubezni.

Katere kreposti ga najbolj zaznamujejo?

Na prvem mestu ga zaznamuje ponižnost. Nekateri mi rečejo: »Bil je genij!« Jaz pa odgovorim: »Žalostno je, če si genij, pa nisi ponižen.« Imel je globoko ljubezen do ljudi in do stvarstva, še posebej do ljudi. Če je kak delavec zbolel, ga je šel obiskat ali pa koga poslal k njemu, če sam ni mogel. Jokal je ob smrti najbližjega sodelavca Berenguerja. Dajal je velik pomen sodelovanju v ekipi. Govoril je, da je življenje boj in da je za zmago v teh bitkah treba živeti vero. Zato je vsak dan molil in šel k maši. Napredoval ni le kot arhitekt, ampak tudi kot človek in kristjan. Lahko bi postal bogat arhitekt, ki se druži samo s pomembneži, a ni bilo tako. Zadnjih dvanajst let je živel zelo preprosto, skoraj vse premoženje pa je namenil za Sagrado Familio. Za to, da so stvari napredovale, se je bil pripravljen veliko žrtvovati, nositi vsak dan svoj križ. Vedno znova je učil, da je treba zmanjšati svoj ego, delati brez pričakovanja nagrade, se žrtvovati za druge.

Kako je molil?

Ko je več let živel v parku Güell, je vsako jutro peš šel v najbližjo župnijsko cerkev, San Juan de Gracia, kjer je bil pri maši. K obhajilu je hodil vsak dan, brez te moči, ki jo je prejel, bi, kot je sam dejal, težko vztrajal. Marija, križ in evharistija so bile njegove ljubezni. Po zajtrku je pred začetkom dela pokleknil pred tabernakelj in se v tišini pogovarjal z Bogom. Popoldne je šel peš v cerkev sv. Filipa Nerija, kjer je bil ob petih ali pol šestih pri večernicah. Po molitvi je kupil časopis in odšel domov z vlakom ali tramvajem. Vsak dan je molil rožni venec. S seboj je imel lešnike, ki jih je uporabljal za štetje pri rožnem vencu, lahko pa jih je tudi pojedel, kar govori o tem, kako je znal združevati človeško in Božje, lešnike in globoko molitev. Rad je prebiral evangelij, navduševala sta ga tudi liturgija in gregorijansko petje. Bil je izjemen umetnik, ki je vse darove, znanje in estetski čut postavil v službo Boga in bližnjih. Znal je živeti uravnoteženo duhovno in vsakdanje življenje.

Celoten pogovor, kjer arhitekt Almuzara govori tudi o tem, ali je Gaudíja mogoče označiti za mistika, katere so njegove najbolj značilne človeške lastnosti in katere preizkušnje je prestal v življenju ter kako Gaudíjeva dela spreminjajo ljudi, si lahko preberete v novi številki tiskane Družine.