Za blažena bosta lahko kmalu razglašena tudi Nazareno Lanciotti, italijanski misijonar, ki je kot mučenec umrl v Braziliji, in indijska redovna ustanoviteljica Eliswa Vakayil. Papež Frančišek je v avdienco sprejel kardinala Marcela Semerara in Dikasteriju za zadeve svetnikov prižgal zeleno luč za objavo ustreznih odlokov, so včeraj sporočili iz Vatikana.

Poleg Gaudíja se bodo »častitljivi Božji služabniki« odslej lahko imenovali tudi trije duhovniki: Agostino Cozzolino, Pietro Giuseppe Triest in Angelo Bughetti.

Mladi Gaudí je na baziliko Svete družine gledal kot na poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog.

Antoni Gaudí, »Božji arhitekt«

Antoni Gaudí i Cornet se je rodil 25. junija 1852 v Reusu. Katalonec je velik del svojega življenja posvetil načrtovanju svetovno znane bazilike Svete družine v Barceloni. Gaudí je leto dni po položitvi temeljnega kamna leta 1883 v starosti 31 let privolil, da prevzame vodenje gradnje. Odtlej je vse svoje življenje posvetil gradnji cerkve, v kateri je izrazil svojo umetniško genialnost, versko občutljivost in globoko duhovnost. Pet let pred tem je napisal nekaj arhitekturnih opažanj, znanih kot »rokopis« iz Reusa, v katerih je predstavil svoje predloge za okrasje in verske gradnje ter pokazal precejšnje poznavanje krščanske vere.

Mladi Gaudí je na baziliko Svete družine gledal kot na poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog, in v tem zavedanju je prvotni neogotski projekt preoblikoval v nekaj novega in izvirnega, navdihnjenega z oblikami narave in bogatega s simboliko, ki je izražala njegovo globoko vero in duhovnost z benediktinskim in frančiškanskim vplivom.

Notranjost bazilike Svete družine v Barceloni. FOTO: Vatican Media

Stavbe kot hvalnica Bogu

Nadarjeni arhitekt, navdušen nad sv. Filipom Nerijem, se je med vodenjem gradbišča pogumno in z zaupanjem v Boga soočal z ovirami in težavami, večkrat je naletel tudi na zavist in ljubosumje. V letih med 1887 in 1893 je načrtoval in vodil gradnjo še nekaterih drugih civilnih in verskih projektov. V postnem času leta 1894 ga je prizadela huda bolezen, ki jo je povzročil strogi post: ta je sicer ogrozila njegovo življenje, vendar mu je obenem prinesla globoko duhovno izkušnjo iskanja Boga.

Kot globoko veren in dejaven kristjan, ki je redno prejemal zakramente, je Gaudí umetnost spremenil v hvalnico Gospodu.

Ko je premagal krizo, je nadaljeval z delom pri različnih projektih. Zatem pa je postopoma izgubil vse družinske člane in se podal v pravo duhovno askezo. Zavračal je nova naročila in se osredinil izključno na baziliko Svete družine, do te mere, da se je leta 1925 nastanil v sobici ob cerkvi in si tam uredil dom. Kot globoko veren in dejaven kristjan, ki je redno prejemal zakramente, je umetnost spremenil v hvalnico Gospodu: ponujal mu je sadove svojega dela, ki ga je razumel kot poslanstvo, da ljudem predstavi Boga in jih približa Gospodu.

7. junija 1926 ga je povozil tramvaj. Poškodovanca niso prepoznali, zato so ga odpeljali v mestno bolnišnico za uboge. Umrl je tri dni pozneje, 10. junija, po prejemu poslednjih zakramentov. Njegovega pogreba se je udeležilo okoli 30.000 ljudi.

Nazareno Lanciotti (1940-2001). FOTO: Vatican Media

Nazareno Lanciotti, mučenec iz Brazilije

Italijanski duhovnik Nazareno Lanciotti se je rodil 3. marca 1940, duhovniško posvečenje je prejel leta 1966. Po nekaj letih službovanja v Rimu se je vključil v projekt Mato Grosso in se leta 1971 kot misijonar preselil v Brazilijo. Tam se je posvetil delu z ubogimi, boril se je proti različnim oblikam krivic in zatiranja, kot so verige prostitucije in trgovina z drogami. Zaradi svojega pastoralnega dela je postal tarča nasprotnikov. V noči na 11. februar 2001, ko je večerjal s sodelavci, sta duhovnika hudo ranila neznana napadalca, ki sta vdrla v njegov dom. Umrl je 22. februarja, star 61 let.

Eliswa od Blažene Device (1831-1913). FOTO: Vatican Media

Eliswa od Blažene Device, redovna ustanoviteljica iz Kerale

Eliswa (Vakayil) od Blažene Device se je rodila 15. oktobra 1831 v indijski Kerali in bo kmalu razglašena za blaženo. Pri 16 letih se je poročila z bogatim poslovnežem in leta 1851 rodila hčerko. Naslednje leto je ovdovela in se odločila za življenje v molitvi in samoti, ki ga je zaznamovalo pogosto prejemanje zakramentov. Skrbela je za uboge in si lasten dom uredila v preprosti koči. Leta 1862 je spoznala italijanskega bosonogega karmeličana p. Leopolda Beccaro in pod njegovim duhovnim vodstvom ustanovila prvo območno kongregacijo v Kerali: bosonoge karmeličanke tretjerednice.

Peter Joseph Triest (1760-1836). FOTO: causapjtriest.org

Peter Joseph Triest, belgijski redovni ustanovitelj

Peter Joseph Triest, ustanovitelj kongregacij usmiljenih bratov, usmiljenih sester Jezusa in Marije ter sester Jezusovega otroštva, rojen 31. avgusta 1760 v Bruslju, se odslej lahko imenuje častitljivi Božji služabnik. Duhovniško posvečenje je prejel 9. junija 1786, med belgijsko in francosko revolucijo pa se je moral skrivati, da bi se izognil prisegi civilni ustavi duhovščine pod cesarjem Jožefom II. Habsburško-Lotarinškim. Triest je ustanovil sirotišnico za uboge in zapuščene otroke, pri čemer mu je pomagalo več žensk, in leta 1804 so skupaj vzpostavili Kongregacijo usmiljenih sester Jezusa in Marije.

Angelo Bughetti (1877-1935). FOTO: WIkipedia

Angelo Bughetti, duhovnik in učitelj

Italijanski duhovnik Angelo Bughetti, rojen 27. avgusta 1877, je prav tako razglašen za častitljivega Božjega služabnika. Kot goreč pridigar je sodeloval v številnih človekoljubnih dejavnostih, pri čemer si je prizadeval za oblikovanje krščanske in državljanske zavesti mladih. Pisal je tudi članke za različne revije. V protiklerikalnem, socialističnem in prostozidarskem ozračju se je posvečal otrokom in mladim, prepoznaval njihove stiske in jim pomagal, da so lahko razvijali svoje potenciale.

Agostino Cozzolino (1928-1988). FOTO: FB/Servo di Dio Agostino Cozzolino Sacerdote

Agostino Cozzolino, vzgojitelj in rektor

Častitljivi Božji služabnik Agostino Cozzolino iz Kampanije v Italiji se je rodil 16. oktobra 1928. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1952, nato pa se je posvetil vzgoji in katehezi mladih in odraslih v župnijah. Pozneje je bil imenovan za vicerektorja višjega semenišča v Neaplju, kjer je z besedo in zgledom vodil številne mlade. 30. septembra 1960 je prevzel oskrbo bazilike Marije Snežne v neapeljskem okrožju Ponticelli, kjer je kot župnik deloval do svoje smrti.