»Z obrednimi opravili Cerkve, ko se vrši spomin na delo odrešenja, nam je dana možnost, da živimo resničen odnos z Bogom in vstopimo v stik z zveličavnim dogodkom,« je po navedbah vatikanskih medijev dejal papež: »Ker so dejanja in besede svete liturgije odločilna za uresničitev te izkušnje, sodelovanje vernikov ne more biti pasivno.«

Leon XIV. je tudi med tokratno avdienco nadaljeval vrsto premišljevanj o dokumentih drugega vatikanskega koncila in tokrat predstavil svojo zadnjo katehezo o konstituciji drugega vatikanskega cerkvenega zbora o svetem bogoslužju z naslovom Sacrosanctum Concilium. To je bil prvi dokument, potrjen na drugem vatikanskem koncilu, in je prinesel pomembne spremembe v bogoslužje, med drugim dovoljenje za obhajanje svete maše v domačem jeziku in spodbujanje dejavnejše udeležbe vernikov.

V svoji katehezi je papež spregovoril o razlogih, zakaj so se koncilski očetje odločili za to reformo.

Pravilno razumevanje reforme nam med drugim omogoča, da zavrnemo zlorabe, ki so se zgodile v nekaterih delih Cerkve v pokoncilskem obdobju ...

Bogoslužna reforma, ki sledi živemu izročilu Cerkve

Papež Leon je opozoril, da ta želja po reformi ni prišla nenadoma, temveč je bila očitna v dejanjih in dokumentih, ki so jih papeži eden za drugim objavljali od začetka 20. stoletja. Kot primere je navedel apostolsko konstitucijo papeža Pija XI. iz leta 1928 Divini Cultus, odločitev Pija XII., da prestavi čase nekaterih obredov velikega tedna, ali motu proprij sv. Janeza XXIII. Rubricarum instructum iz leta 1960.

»Bogoslužna reforma, ki jo je spodbudil drugi vatikanski koncil, tako sledi živemu izročilu Cerkve,« je pojasnil Leon XIV.: »Pravilno razumevanje reforme nam med drugim omogoča, da zavrnemo zlorabe, ki so se zgodile v nekaterih delih Cerkve v pokoncilskem obdobju in se žal dogajajo še danes, saj absolutizirajo ali napačno razumejo nekatera načela, na katerih je temeljila sama reforma.«

Sredina avdienca v baziliki sv. Petra. FOTO: Vatican Media

Odgovornost škofov in duhovnikov, da varujejo bogoslužje

Papež je tudi poudaril, kako dokument Sacrosanctum Concilium vztraja pri točki, da »bogoslužna opravila niso zasebna dejanja, marveč sveti obredi Cerkve, ki je 'zakrament edinosti', torej sveto ljudstvo, zbrano in urejeno pod vodstvom škofov«. Zato je poglavitna odgovornost pastirjev, škofov in tudi vsakega posameznega duhovnika, tako Petrov naslednik, »da varujejo in spodbujajo bogoslužje, ki v skladu z bogoslužnimi merili blesti v plemeniti preprostosti in tako razodeva eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.«

Takšno bogoslužje, je nadaljeval papež, »bo tudi temeljno sredstvo evangelizacije, orodje milosti, po katerem se bomo, kot uči koncil, lahko naučili darovati sebe in se po Kristusu sredniku izpopolnjevati v edinosti z Bogom in med seboj«.

Cerkev si goreče prizadeva, da bi verniki pri bogoslužju zavestno, pobožno in dejavno sodelovali ter se dobro zavedali tega, kar počnejo.

Izraz tako božanskega kot človeškega

Da bi pojasnil razloge za reformo, je papež Leon XIV. navedel pismo, ki ga je tedanji milanski nadškof, kardinal Giovanni Battista Montini – prihodnji papež Pavel VI. – oktobra 1962 poslal vernikom svoje Cerkve. V njem je poudaril, kako je bogoslužje »je iskren izraz tako božanskega kot človeškega«, saj je »jezik, … sredstvo božjega nauka in glas pogovora z Bogom«. Verniki »ne morejo in ne smejo več ostati tihi in pasivni«, saj »njihove telesne navzočnosti ni mogoče uskladiti z njihovo duhovno odsotnostjo,« je zapisal poznejši papež.

Leon XIV. je opozoril, da se te misli odražajo v 48. točki dokumenta Sacrosanctum Concilium, ki poudarja, kako si »Cerkev goreče prizadeva, da verniki pri tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci«, ampak da bi pri bogoslužju »zavestno, pobožno in dejavno sodelovali« ter se dobro zavedali tega, kar počnejo. Na ta način bi se »naučili darovati sami sebe ter bi se iz dneva v dan po Kristusu sredniku vse bolj izpopolnjevali v edinosti z Bogom in med seboj«.

Papež pozdravlja zbrane vernike. FOTO: Vatican Media

Živo bogoslužje, ki se prilagaja časom

Papež je dejal, kako v teh besedah »vidimo obnovljeno zavedanje o vrednosti bogoslužja« in nam omogočajo, »da živimo resničen odnos z Bogom in vstopimo v stik z zveličavnim dogodkom«. Koncilska reforma je želela, da bi bogoslužje »zasijalo kot prvotni vir tiste Božje izmenjave, v kateri se nam sporoča Božje življenje«.

Iz tega prepričanja je izhajala potreba, da bi bogastvo svetopisemskih besedil in molitev postalo lažje dostopno vsem vernikom ter da bi se poenostavilo ureditev bogoslužij, je poudaril cerkveni voditelj. Kot je pojasnil, je bogoslužje »živa resničnost, ki se je skozi stoletja vedno razvijala in spreminjala«, pri tem pa se je njegova oblika prilagajala potrebam različnih obdobij: »Zato ni presenetljivo, da je drugi vatikanski koncil, z največjim spoštovanjem do dediščine izročila in prav zato, da bi jo naredil bolj dostopno, menil, da je potrebna revizija bogoslužnih knjig.«

Papež je ob tem navedel 21. točko dokumenta Sacrosanctum Concilium in opozoril, da besedilo razlikuje med »nespremenljivimi dejavniki, ki so Božje delo, ter človeškimi dejavniki, ki so spremenljivi in se v teku časa lahko ali celo morajo spremeniti«.

Tako se besedila in obredi lahko spremenijo, da »jasneje izražajo svete stvari, katerih pomen nosijo«, in da bo lahko krščansko ljudstvo »lažje razumelo njihov pomen ter se jih udeleževalo na polni, dejavni in občestveni način«.