Papež je v nagovoru med bogoslužjem zbrane povabil, naj se »ponižajo« kakor cestninar v evangeljski priliki in naj si sredi napetosti v Cerkvi prizadevajo za edinost. Udeležence jubileja sinodalnih ekip je pozval k premisleku o »skrivnosti Cerkve«: spomnil jih je, da Cerkev ni zgolj verska ustanova s hierarhijami in strukturami, pač pa »vidno znamenje zveze med Bogom in človeštvom«, kjer Bog združuje vse v eno družino, povezano v ljubezni.

V imenu SŠK so se jubileja sinodalnih ekip v Vatikanu udeležili celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, s. Marjeta Pija Cevc in duhovnik Janko Rezar. FOTO: FB/Škofija Celje

Preberite tudi: Na jubilejnem sinodalnem srečanju v Rimu tudi trije Slovenci

Ob premišljevanju o tem, kaj pomeni cerkveno občestvo, ki ga ustvarja in ohranja Sveti Duh, lahko po papeževih besedah tudi razumemo pomen sinodalnih ekip: te izražajo tisto, kar se dogaja v Cerkvi, kjer odnosi ne odgovarjajo logiki moči, temveč logiki ljubezni. Leon XIV. je poudaril, da je v krščanski skupnosti najpomembnejše duhovno življenje.

Janko Rezar in škof Matjaž sta somaševala ob papežu v baziliki sv. Petra. FOTO: FB/Škofija Celje

Ljubezen je najvišje pravilo

Predvsem pa, je spomnil papež Leon, je najvišje pravilo v Cerkvi ljubezen: »Nihče ni poklican, da ukazuje, vsi so poklicani, da služijo; nihče ne sme vsiljevati svojih idej, vsi se moramo poslušati med seboj; nihče ni izključen, vsi smo poklicani k sodelovanju; nihče ne poseduje celotne resnice, vsi jo moramo ponižno iskati in jo iskati skupaj.«

To povabilo k »skupnosti« izraža klic k občestvu v Cerkvi. Leon XIV. je ob tem spomnil na besede svojega predhodnika, papeža Frančiška, v njegovi zadnji postni poslanici, ko je premišljeval »skupni hoji«: argentinski papež je poudaril, kako smo kristjani »poklicani, da pot prehodimo skupaj, nikoli kot samotni popotniki«.

Papež med nedeljskim bogoslužjem v Petrovi baziliki. FOTO: Vatican Media

Skupaj, toda sami

Klic k skupni hoji je tisto, je poudaril papež Leon, kar sta farizej in cestninar iz evangeljske prilike zamudila. Čeprav se znajdeta skupaj na svetem kraju, se med seboj ne sporazumevata. »Oba hodita po isti poti, vendar ne hodita skupaj. … Oba molita k Očetu, vendar ne kot brata in ne da bi imela kaj skupnega.«

Ponižnost cestninarja nas spominja, da v Cerkvi vsi potrebujemo Boga in drug drugega.

Papež je pojasnil, da ta ločitev izvira predvsem iz farizejeve drže, saj je njegova molitev, »sicer očitno naslovljena na Boga, zgolj ogledalo, v katerem gleda samega sebe, opravičuje samega sebe in hvali samega sebe.« Ima se za boljšega od cestninarja in nanj gleda zviška. Obseden je s svojim jazom in se tako na koncu vrti okoli samega sebe ter nima odnosa ne z Bogom ne z drugimi. To se lahko zgodi v krščanski skupnosti, je opozoril papež Leon: ko »jaz« prevlada nad »mi«, kar vodi v individualizem, ta pa onemogoča pristne in bratske odnose; ko nekdo misli, da je boljši od drugih, in skupnost postane kraj, kjer se sodi in izključuje.

Mi pa moramo gledati na cestninarja: njegova ponižnost nas spominja, da v Cerkvi vsi potrebujemo Boga in drug drugega. Moramo si prisluhniti, se ljubiti in uživati v skupni hoji, kajti »Kristus pripada tistim, ki se čutijo ponižni, ne tistim, ki se povzdigujejo nad čredo«.

Papež Leon XIV.: »Sinodalne ekipe so podoba Cerkve, ki živi v občestvu.« FOTO: Vatican Media

Edinost sredi napetosti

Papež Leon je poudaril, kako so sinodalne ekipe podoba Cerkve, ki živi v občestvu: v poslušanju Svetega Duha, v dialogu, bratstvu in pareziji (odkritem in pogumnem govorjenju resnice) se lahko odzovemo na klic, da hodimo skupaj v iskanju Boga.

Papež je pojasnil, da s tem, ko se odenemo s Kristusovimi občutki, širimo cerkveni prostor, tako da postane kolegialen in gostoljuben. S takim pristopom lahko z zaupanjem živimo napetosti, ki so prepletene skozi življenje Cerkve – med edinostjo in različnostjo, izročilom in novostjo, avtoriteto in soudeležbo.

Papež Leon je vse navzoče pozval, naj sanjajo in si upajo graditi ponižno Cerkev, »ki se skloni, da bi umila noge človeštvu; Cerkev, ki ne sodi, kot to počne farizej s cestninarjem, ampak postane gostoljuben prostor za vse in za vsakogar«.

»Ne gre za to, da bi jih [napetosti] reševali tako, da bi skrčili eno na drugo, ampak da pustimo Duhu, da jih naredi rodovitne, da bodo usklajene in usmerjene k skupnemu razločevanju,« tako Leon XIV. Člani sinodalnih ekip vedo, da cerkveno razločevanje zahteva »notranjo svobodo, ponižnost, molitev in medsebojno zaupanje«, nikoli ni le mnenje ene osebe.

Papež Leon je vse navzoče pozval, naj sanjajo in si upajo graditi ponižno Cerkev, »ki se skloni, da bi umila noge človeštvu; Cerkev, ki ne sodi, kot to počne farizej s cestninarjem, ampak postane gostoljuben prostor za vse in za vsakogar«.