Prvo berilo: Bog uslišuje prošnje ponižnega, Sir 35,12–14.16–18;
Ps 34;
drugo berilo: Kristusova nagrada za Pavlovo zvestobo, 2 Tim 4,6–8.16–18

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,9–14)

Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.' Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Video razlaga za otroke

Farizej in cestninar v meni

Piše: p. Primož Jakop

Zgodba pripoveduje, da se je na neki župniji župniku ob poslušanju današnjega evangeljskega odlomka zgodilo, da je po maši, ganjen od sporočila, pokleknil pred oltar, zaprl oči in s cestninarjevimi besedami tudi sam molil: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Župnikova gesta je ganila kaplana do te mere, da je tudi sam pristopil, pokleknil in na glas izrekel iste besede. Ravno tisti čas pa je mimo prišel tudi mežnar. Pobožnost župnika in kaplana je presunila tudi njegovo dušo, da je po njunem vzoru malo bolj zadaj tudi sam pokleknil in vzkliknil: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Ko je župnik ob koncu molitve odprl oči in opazil mežnarjevo dejanje, se je obrnil h kaplanu, pomignil z glavo proti mežnarju in pomilovalno rekel: »Ha – poglej, kdo si domišlja, da je grešnik!«

Potem ko smo prejšnjo nedeljo brali Jezusove besede o pomenu vztrajnosti pri molitvi, nam današnji odlomek predstavi še drugo polovico tega, kar je potrebno za ohranjanje vere, namreč ponižnost.

Najbolj nevarno bi bilo, da bi farizeja, ki obsoja cestninarja, zdaj tudi sami obsodili

Prevzetnost in ponižnost

Kot vse druge prilike, ki jih uporablja Jezus, ima tudi ta dva namena. Prvi je ta, da preko likov, ki so od nas tako oddaljeni, nepristransko ocenimo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pravično in kaj je krivično. To je tudi v primeru današnje prilike popolnoma jasno: čeprav je v pogledu javnosti običajno farizej tisti, ki je pravičen, cestninar pa grešnik, skozi priliko vidimo, da je resnica drugačna. Jezusove besede zelo slikovito pokažejo, kako daleč je srce farizeja od tiste temeljne zapovedi, ki daje smisel vsej postavi, namreč od zapovedi ljubezni. Čeprav farizej zmore oblikovati zahvalo Bogu za to, kar je in kar ima, naravnost bode v oči, kako močno so te njegove besede pravzaprav zaznamovane s sodbo in obsodbo njegovih bližnjih, ki jih imenuje »drugi ljudje«. Prisoja jim, da so grabežljivci, krivičniki in prešuštniki, sebe pa ima posledično za več in za boljšega, kot so oni, kar je ravno nasprotno temu, kar počne cestninar, ki se v iskreni ponižnosti zaveda svojih slabosti do te mere, da si niti ne upa dvigniti pogleda k Bogu.

»Eden od namenov današnje prilike je, da bi se sami prepoznali v farizeju in njegovem ravnanju, zato da bi naša molitev lahko postala podobna cestninarjevi.« FOTO: Tatjana Splichal

S tem pridemo do drugega namena prilike, ki pa je, da bi se sami prepoznali v farizeju in njegovem ravnanju, zato da bi naša molitev lahko postala podobna cestninarjevi. Najbolj nevarno bi bilo, da bi farizeja, ki obsoja cestninarja, zdaj tudi sami obsodili – s tem bi namreč padli v isto zanko kot župnik iz zgornje zgodbe. Če je greh prevzetnost, je ponižnost, ki jo ponuja Jezus, v tem, da prepoznamo in priznamo lastno prevzetnost, kot jo ima farizej, ter molimo kot cestninar.