Prvo berilo: Hvaležnost poganskega uradnika, 2 Kr 5,14–17;
Ps 98;
drugo berilo: S Kristusom bomo deležni slave, 2 Tim 2,8–13

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,11–19)

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« 

Video razlaga za otroke

Spoznati darovalca, ne le dar 

Piše: p. Primož Jakop

Od današnjega evangeljskega odlomka in Jezusovega srečanja z desetimi gobavci mi odmevajo trije poudarki.

Prvi se nanaša na to, da so bili gobavci po tem, ko so Jezusa prosili za ozdravljenje, poslani, da gredo v Jeruzalem in se pokažejo duhovnikom, ne da bi bili že takoj dokončno ozdravljeni – ozdravljenje se zgodi na poti. Če se skušamo tudi sami prepoznati v teh gobavcih, je sporočilo za nas v tem, da je za ozdravljenje potrebna poslušnost Jezusu in njegovi besedi. Ne gre za to, da bi bili najprej pravični in brez greha, temveč ravno nasprotno: naše ozdravljenje je posledica hoje za Jezusom in ne pogoj zanjo. Šele ko se tega zavemo, znamo na pravi način gledati tako nase kot na brate in sestre, ki hodijo z nami, ravno tako nepopolni in grešni, obenem pa ravno tako kot mi poklicani.

Njegov namen še ni dosežen, ker se jih devet še ni zavedelo niti daru.

Drugi vidik, ki me nagovarja, je ta, da je eden od gobavcev, ko je opazil svoje ozdravljenje, prepoznal tudi pomembnost srečanja s tistim, ki ga je ozdravil, zato se je vrnil in se zahvalil. Še bolj kot dar sam je pomemben odnos z darovalcem. Niso vsi darovi enako pomembni in nimajo vsi enakega pomena oziroma sporočila. Ko gre za duhovnost in za vprašanje izpolnjenega življenja, je namreč še bolj kot prepoznati posamezne duhovne darove pomembno spoznati, kdo je njihov vir, in vzpostaviti odnos z njim. Tako naše življenje ni več eno samo iskanje darov drugega za drugim, temveč postane odnos, ki prinaša mir, saj smo spoznali njega, ki nas ljubi in mu je vse mogoče. Ne gre več torej za kopičenje darov, ki smo jih pridobili v negotovosti in nezaupanju do Boga, temveč za izkušnjo, da smo otroci njega, ki nam želi najboljše.

»Še bolj kot dar sam je pomemben odnos z darovalcem.« FOTO: Župnija Dravlje

Hvaležnost kot polnost ozdravljenja

Tretji in morda najpomembnejši poudarek iz odlomka pa je zame Jezusovo vprašanje ozdravljenemu gobavcu, ki se je prišel zahvalit. Čeprav se je namreč ozdravljenje zgodilo vsem desetim, njegov namen še ni dosežen, ker se jih devet še ni zavedelo niti daru, ki so ga s tem prejeli, niti še niso spoznali in se ozdravljeni srečali z njim, ki jih je ozdravil in osvobodil. Dokler ne bodo povezali prejetega daru z zahvalo in hvaležnostjo, ne bodo v polnosti razumeli ljubezni, ki jo ima zdravitelj do njih in ki edina lahko dokončno prinese odrešenje. Do takrat ima tisti eden, ki je poleg daru spoznal tudi darovalca, skrb in odgovornost, da tudi ostalim devetim pomaga sprevideti, kaj se je zgodilo. Tako kot je bilo to v Stari zavezi poslanstvo Izraelcev, je danes to poslanstvo vsakega kristjana. Ozdravljenje, čeprav je že darovano vsem, je uresničeno samo, če ga sprejmemo z vero, se pravi, da se zavemo daru in se obrnemo na darovalca.