Prvo berilo: Božja grožnja lahkomiselnim grešnikom, Am 6,1a.4–7;
Ps 146;
drugo berilo: Ohranimo zapovedi, dokler Kristus ne pride, 1 Tim 6,11–16

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16,19–31)

Tisti čas je Jezus rekel farizejem: »Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: 'Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.' Abraham mu je rekel: 'Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.' Nato mu je bogataš rekel: 'Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!' Abraham mu je dejal: 'Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!' Ta pa mu je odvrnil: 'Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.' On pa mu je dejal: 'Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.'« 

Video razlaga za otroke

Onkraj praga smrti

Piše: p. Primož Jakop

Ena bolj priljubljenih tem za pogovor pri takšnih ali drugačnih druženjih z mladimi je vedno tudi posmrtno življenje in še posebej nebesa. Kakšna je razlika med življenjem v času in življenjem v večnosti? Kaj od tega, kar v tostranstvu predstavlja sestavni del naših življenj, bo našlo svoje mesto tudi v onostranstvu: gore, morje, hišni ljubljenčki? Kako si predstavljati večno srečo ob gledanju Boga? In kako je s peklom: kdo se lahko znajde v njem in kako se lahko temu izognemo? Ob vseh teh in še neštetih drugih podobnih vprašanjih se potem vedno neizogibno vrnemo tudi na vprašanje, ki ga naslavlja današnji evangeljski odlomek: ali ima naše življenje na Zemlji kakšno povezavo z našim življenjem po smrti in če jo ima, kakšna je?

»Vsak od nas pozna koga, ob katerem se sam počuti kot Lazar …« FOTO: Tatjana Splichal

Zgodba o bogatinu in ubogem Lazarju v prvem delu, kjer je govora o tostranskem življenju, predstavlja poenostavljen povzetek številnih resničnih zgodb. Čeprav se večina od nas ne bo nikoli zares prepoznala v vlogi in opisu bogataša, je vendarle jasno tudi, da vsak od nas pozna koga, ob katerem se sam počuti kot Lazar, kar pomeni, da obstaja tudi nemajhna možnost, da smo tudi sami komu bogatin iz zgodbe. Zato je dobro, da smo pozorni na to, kaj Jezus v tej priliki pove o bogastvu. V resnici Jezus ne v tej ne v katerikoli drugi priliki ne obsoja ne bogastva kot takega niti njegovega lastnika. To, na kar opozarja, je ravnanje s tem premoženjem, ki lahko postane smrtonosna past, kadar se po vzoru nespametnega premožneža iz Lk 12,16-20 upravljanje z materialnimi dobrinami zreducira samo še na njihovo kopičenje in na sebično uživanje.

Edini čas, ki nam je dan za ravnanje in spreminjanje, je sedanjost.

Čas je omejen

V drugem delu prilike, ki je postavljen v onostranstvo, skuša zato Jezus opozoriti, da gre pri življenju v večnosti za odslikavo tostranstva. Še vedno bomo isti ljudje kot prej, povezani tako s sorodstvenimi vezmi kot z odnosi iz našega vsakdanjega življenja. Edina razlika, na katero opozarja Jezus, je v tem, da bomo imeli tam tudi polnost uvida v vse posledice našega ravnanja, vendar na žalost brez možnosti njihovega spreminjanja. Edini čas, ki nam je dan za ravnanje in spreminjanje, je torej sedanjost in Jezus nas vabi, da v njej ravnamo preudarno, z mislijo na prihodnost. Čas naše sedanjosti je omejen: koliko znamo to, kar imamo, deliti s tistimi, ki nimajo oziroma imajo manj? V Lazarju pred našimi vrati nas čaka Bog, ki je postal eden od naših "najmanjših bratov" (Mt 25,40), da bi nam dal priložnost, da pokažemo, da smo njegovi otroci, ker ravnamo kakor on, ki v ljubezni daje sebe in vse, kar ima.