Prvo berilo: Bronasta kača - podoba križa, 4 Mz 21,4-9
Drugo berilo: Ponižal se je, zato ga je Bog povzdignil, Flp2,6-11

Iz svetega evangelija po Janezu (3,13–17)

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.   

Video razlaga za otroke

Za koga bi dal življenje?

Piše: p. Primož Jakop

Z birmanci smo se večkrat pogovarjali o ljubezni in nekajkrat sem jim dal za domačo nalogo, da premislijo o naslednjem: če bi lahko s tem, da sami izgubijo življenje, rešili življenje komu drugemu, koga bi izbrali in kje bi potegnili mejo – do sem ja, od tu naprej ne? Tisto, o čemer smo se potem naslednjič pogovarjali, je bilo vedno iskanje razlogov za njihovo razmišljanje in za njihove odločitve. Kako in kje naj potegnemo mejo ljubezni in darovanja, da bo še smiselna? So to naši najbližji sorodniki? Morda še babice in dedki? Morda bratranci in sestrične? Kaj pa, če je nekdo moj bratranec, pa ga niti ne poznam? Kaj pa naši sošolci ali prijatelji? Se bolj splača dati svoje življenje za starejšo osebo ali za nekoga mlajšega, ki ima pred sabo še veliko življenja? Se morda bolj splača dati svoje življenje za nosečnico, ker s tem rešim dve življenji?

Ko smo takole podebatirali o svojih mejah, sem postavil še eno vprašanje: Kaj bi si želel, da bi oseba, ki bo živela zaradi moje daritve, naredila s svojim življenjem in kako naj se ob tem počuti? Brez izjeme smo se strinjali, da si želimo, da bi oseba sprejela naš dar brez občutka krivde in bi dar življenja izkoristila »na polno«, obenem pa bi bili veseli, če bi se tu in tam tudi še spomnila na nas.

Potem pa sem položaj še obrnil: Kako pa bi se mi počutili, če bi se znašli v položaju, da je nekdo za nas daroval svoje življenje? Razumljivo se je nehote pojavil prej omenjen občutek krivde, pa marsikje tudi odklonitev tega daru, češ da je prevelik in da ga nismo vredni – vse tisto torej, česar si pri drugih ne bi želeli, pa je pri sebi vendarle tako težko preseči.

Tako je ljubil svet …

Današnji praznik nas spominja na dar življenja, ki smo ga prejeli od Jezusa. Kako velik je ta dar, se običajno niti ne zavedamo. Iz razodetja vemo, da ne obstaja večja ljubezen, kot je tista med Očetom in Sinom v Sveti Trojici: Oče je Sinu izročil vse, kar ima (prim. Lk 10,22), Sin pa v odgovor živi od tega in za to, da izpolni Očetovo voljo (prim. Jn 4,34). Na temelju tega ozadja Jezus lahko izreče, da sta on in Oče »eno« (Jn 10,30) in da kdor je videl njega, je videl Očeta (prim. Jn 14,9). Zato besede evangelista Janeza iz današnjega odlomka zvenijo skoraj nesmiselno: Če je namreč ljubezen Očeta do Sina največja, kar jih poznamo, kako je mogoče, da je Bog tako ljubil svet, da je celo tega edinorojenega Sina daroval, da bi se svet po njem zveličal? Naj nas zato današnji praznik navdihuje skozi vse leto, da se ne bomo nikoli nehali spraševati o Božji ljubezni do nas, se jo učili sprejemati in se zanjo vedno zahvaljevali!