Prvo berilo: Prerok se odzove Božjemu klicu, Iz 6,1–2a.3–8;
Ps 138;
drugo berilo: Oznanilo Kristusa sprejemamo z vero, 1 Kor 15,1–11

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 5,1–11)

Tisti čas je Jezus stal ob Genezareškem jezeru, množica pa je pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo. Zagledal je dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.

Video razlaga za otroke

V trenutku krhkosti in nemoči

Piše: p. Primož Jakop

V današnjem evangeljskem odlomku nam evangelist Luka naslika prizor, ko Jezus pokliče svoje prve učence. Besedilo se konča z znamenitimi besedami »pustili vse in šli za njim« (Lk 5,11). Vse štiri ribiče Jezusov klic zaloti nepripravljene, sredi vsakdanjega dela in življenja. Posebej premisleka vredno se mi zdi, kaj se v trenutku klica dogaja s Simonom.

P. Primož Jakop: »Naj nam premišljevanje Simonove izkušnje pomaga doumeti, da tudi z nami Gospod ravna enako.« FOTO: Tatjana Splichal

Na temelju izkušenj iz običajnega življenja smo navajeni, da pozornost nekoga neznanega prikličemo, ko zaradi tega ali onega razloga izstopimo iz povprečja. Če iz povprečja izstopimo zaradi nečesa pozitivnega, smo običajno deležni pohvale in zanimanja, v primeru negativnih reči pa ravno nasprotno. Takšno vabilo, kakršnega je Simon deležen od Jezusa, običajno torej pričakujemo kvečjemu tam in takrat, ko nam je uspelo nekaj res izrednega – ko smo se s svojim trudom, znanjem in zmožnostmi res izkazali. V Simonovem primeru pa ni bilo ničesar podobnega, Simon pa doživlja celo ravno nasprotno. Njemu, poklicnemu ribiču iz ribiške družine, izkušenemu v vsem, kar zahteva preživljanje sebe in svoje družine s tem zahtevnim poklicem na Genezareškem jezeru, vso noč ni uspelo pripeljati svojega čolna v položaj, da bi sploh kaj ujeli, nato pa je pri belem dnevu, kar je z ribiškega vidika popoln nesmisel, na besedo nekega tujca vrgel mreže in bil deležen ulova, ki je osupnil vse.

Jezus od Simona ne pričakuje, da bo uspešnost bodočega poslanstva gradil na svojih človeških darovih in talentih, temveč na njegovi, Božji moči.

Kdaj se lahko izkaže Božja moč

Simon je soočen s svojo nezadostnostjo ne samo na poklicnem področju, temveč ga ta dogodek postavi pod vprašaj tudi na čisto človeški ravni. Po neobičajno velikem ulovu ob belem dnevu namreč pravilno sklepa, da je v prisotnosti Božjega, in ob tem prepozna lastno nevrednost in omejenost. Jezusovo vabilo zato pride kot popolno presenečenje: ne v trenutku Simonovega poklicnega ali človeškega uspeha, temveč v trenutku spoznanja svoje nezadostnosti. A ravno v tem lahko prepoznamo modrost Božje pedagogike: Simon bo lahko na temelju te izkušnje spoznal, da Jezus od njega ne pričakuje, da bo uspešnost bodočega poslanstva gradil na svojih človeških darovih in talentih, temveč na njegovi, Božji moči. Ta se bo lahko še posebej izkazala takrat, ko bo sam najbolj krhek in nemočen.

Simon bo potreboval še precej lekcij, preden bo spoznal, da ga Petra, se pravi Skalo ne dela lastna moč, temveč priznanje lastne grešnosti in neuspehov v ljubezni do svojega Gospoda, za katerega izkuša, ki ga ljubi in mu ostaja zvest tudi ob njegovi nezvestobi. Naj nam premišljevanje Simonove izkušnje pomaga doumeti, da tudi z nami Gospod ravna enako.