Prvo berilo: Odrešenik prihaja v tempelj, Mal 3,1–4;
Ps 24;
drugo berilo: Odrešenik je pravi človek, Heb 2,14–18

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,22–32)

Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici in dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Video razlaga za otroke

Pokliči po imenu

Piše: p. Primož Jakop

Današnji evangeljski odlomek prinaša zgodbo o tem, kako sta Jožef in Marija v skladu s postavo prinesla otroka v tempelj, kjer je bil obrezan. Otrok ob tem dogodku dokončno dobi tudi svoje ime.

 P. Primož Jakop: »Klicanje nekoga po imenu pomeni, da obstaja za nas kot oseba, kot posameznik, kot nekdo in da na enak način obstajamo tudi mi zanj.« FOTO: Tatjana Splichal

Pri nas otroku ime običajno izbereta starša, vendar to ni ustaljena navada v vseh kulturah. Spomnim se izkušnje s tečaja francoščine, kjer smo pri eni od ur morali povedati svoje ime in pojasniti njegov pomen. Naša sošolka iz Južne Koreje je ob tem s popolno samoumevnostjo dodala, da si je ime izbrala sama. Ko je videla naše začudene obraze, je pojasnila, da je pri njih navada, da je noseča mati pozorna na svoje sanje, ker preko tistih, ki se večkrat ponovijo in so morda celo bolj žive kot običajno, nerojeni otrok sam materi sporoča svoje ime.

Nekje vmes med nami in Korejo se znajdeta Jožef in Marija. Mariji otrokovo ime pove angel ob oznanjenju, Jožefu pa ga prav tako angel razodene v spanju. Že pri navadnih človeških otrocih nam je jasno, da lahko ime otroka zelo zaznamuje in da zato ni nepomembno, tu pa imamo opravka z otrokom Bogom. Kako bomo poimenovali Boga, ki ga nikoli nihče ni videl in se ga ne da imenovati s človeško besedo? To, da smo sploh postavljeni v položaj, da bi lahko dali ime Tistemu, ki je priklical vse stvari v obstoj s tem, ko jih je poimenoval, bi nas moralo vedno znova presenečati.

Ime Jezus lahko kličemo v vsakem kraju stiske in obupa, ker je Odrešenik.

Tako se začne pogovor

Pri izbiri svojega imena za nas, ljudi, pride Bog sam na pomoč. Če se spomnimo, da ime Jezus pomeni »Bog odreši«, nam mora biti jasno, da Božje ime za nas ne more biti nobeno drugo ime. Boga namreč ne moremo poznati drugače kot tistega, ki nas odrešuje, in naše odrešenje je v tem, da ga lahko imenujemo. Čeprav je po svoje razumljivo, da nas imenovanje Boga, Najsvetejšega in Vsemogočnega, lahko navda s strahom, pa je vendarle še pomembnejše vedeti, da ime Jezus lahko kličemo v vsakem kraju stiske in obupa, ker je Odrešenik. To je še posebej pomembno za nas, ki smo oziroma ko smo izgubljeni in oddaljeni od Njega.

In če sklepamo vsaj malo po sebi, kakšno veselje je lahko za nas, ko nas nekdo pokliče po imenu, verjetno ni tako neverjetno, da je tudi Bogu v veselje, če ga kličemo po imenu, s katerim se nam je predstavil. Klicanje nekoga po imenu pomeni, da obstaja za nas kot oseba, kot posameznik, kot nekdo in da na enak način obstajamo tudi mi zanj. Ko drug drugega kličemo po imenu, se med nami vzpostavi dokončen odnos. Zdaj mi obstajamo za Boga, ker On obstaja za nas. Tako se lahko začne pogovor, ki je dvo-govor, v naše in v Božje veselje.