Prvo berilo: Pravičnega rešuje vera, Hab 1,2–3; 2,2–4;
Ps 95;
drugo berilo: Vere se ne smemo sramovati, 2 Tim 1,6–8.13–1

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,5–10)

Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: 'Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,' in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: 'Pridi brž in sédi za mizo!' Mar mu ne bo rekel: 'Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.' Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'«

Video razlaga za otroke

Svobodni sužnji

Piše: p. Primož Jakop

Živimo v času in okolju, za katera se vsaj na prvi pogled zdi, da nam neprestano p(r)odajata svobodo kot tisto skrajno in največjo vrednoto, za katero je edino vredno živeti in jo iskati v tem življenju: svobodo, ki pomeni neodvisnost od drugih, popolno samostojnost in suverenost, da lahko v vsakem trenutku počnem, kar mi pride na pamet. Kljub temu, da nam je takoj jasno, da te vrste svoboda človeka ne izpolni, ostaja vprašanje: kaj pa je potem tisto, kar je smiselno pričakovati od svobode in za kaj je torej vredno živeti?

»Kaj je smiselno pričakovati od svobode in za kaj je vredno živeti?« FOTO: Tatjana Splichal

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus svojim apostolom znova govori o služenju kot o drži, ki lahko najbolj osmisli naše življenje. Stavek, ki ga Jezus ob koncu nauka položi v usta apostolom (»Nekoristni služabniki smo«), je lahko v našem prevodu malo zavajajoč, zato se mi ga zdi vredno pogledati od blizu. Če izraz »služabnik« namreč prevedemo kot »suženj«, nam lahko pred oči bolje stopi podoba nekoga, ki ne pripada sebi, temveč gospodarju, prav tako pa tudi sadovi dela ali zaslužek niso več njegovi, temveč gredo ves zaslužek in vse zasluge gospodarju. Čeprav gre na prvi pogled za protislovje, da bi v teh izrazih lahko videli svobodo, nam povezava postane bolj jasna, ko se spomnimo, da smo odkupljeni in osvobojeni zla in smrti, da bi ne živeli več sebi in zase, temveč bi se svobodno postavili v službo ljubezni in živeli kot Božji »sužnji«. Ne gre namreč za to, da ne bi imeli druge možnosti, temveč zato, da smo svobodni in smo to držo izbrali iz ljubezni, ker želimo biti podobni Gospodu, ki mu pripadamo in ki nas je osvobodil, da bi svobodni služili ljubezni. Povabljeni smo, da bi v Jezusu prepoznali Božjega Sina, princa nebes, ki je za nas in za naše odrešenje postal naš suženj – ne, ker bi ne imel druge možnosti, temveč ker ga v to žene njegova ljubezen do nas.

Odkupljeni smo, da bi ne živeli več sebi in zase, temveč bi se svobodno postavili v službo ljubezni.

»Nekoristni«

In kaj naj bi pomenilo, da smo »nekoristni«? Noben suženj, ki dobro opravi svoje delo, ni nekoristen, je pa »brez koristi«, ker svoje delo opravlja zastonj oziroma za gospodarja. V tem smislu smo tudi mi »nekoristni«, ker pripadamo Bogu in svojih del usmiljenja ne opravljamo zaradi pohlepa po dobičku, temveč zastonj, in ker smo s tem pridruženi svojemu Gospodu. Sužnost, ki jo sprejmemo svobodno zaradi ljubezni, postane tako popolna osvoboditev od sebičnosti. Povedano drugače z besedami apostola Pavla: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,13).