Kljub temu da se je v dom selil z zadržki, se je v domu precej hitro privadil. Prizna, da so bili prvi tedni nekoliko zahtevnejši, a dodaja: »Navsezadnje se vse življenje na nekaj privajamo.« Sprva je bil med tistimi, ki so se selitvi upirali, a danes na dom za starejše gleda drugače: »Tudi jaz sem bil proti. Zdaj pa vidim, da je to edina rešitev za starejše, ki nimajo nikogar doma. Tukaj imaš vse poskrbljeno. Je kot v hotelu – če ne še bolje,« pripoveduje in s hvaležnostjo omeni osebje, ki stanovalcem prinaša vse, kar potrebujejo, od zdravil do vsakodnevne pomoči.

Korat kljub selitvi v dom ni opustil svoje duhovniške službe. V domu enkrat mesečno obhajajo skupno mašo, ki se je redno udeležujejo stanovalci – približno od 40 do 50 ljudi. Ob delavnikih pa mašuje sam v tamkajšnji kapeli. Še vedno pa tudi rad priskoči na pomoč tudi v okoliških župnijah: »Recimo v Šmiklavž bom šel zdaj, ko bo Miklavževa nedelja. Ta mesec sem bil že štirikrat,« ter dodal, da je šel tudi »blagoslovit nove ceste, ki so jih asfaltirali v Razborju, Podgorju, na Luni«.