Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Lepota Plečnikove duše

Za vas piše:
Emanuela Žerdin
Objava: 27. 02. 2022 / 00:30
Oznake: Duhovnost, Vera, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.02.2022 / 09:20
Ustavi predvajanje Nalaganje
Lepota Plečnikove duše
Emanuela Žerdin. FOTO: Tatjana Splichal

Lepota Plečnikove duše

V Plečnikovem letu rada obiščem njegove cerkve. Že zunaj me prevzame enkratna in neponovljiva oblika bogoslužnega krščanskega prostora.

V notranjosti pa ne moreš mirno sesti v klop in moliti. Te cerkve te na neki način »silijo«, da imaš široko odprte oči, kajti vsak zid, vsak oltar, vsak kip, vsak detajl je nekaj posebnega, je neka vrsta molitve, globok odgovor na hrepenenje po Njem, ki je naš Stvarnik in smisel vsega. 

V človeku vzbudi željo, da bi videl, da bi z nepopolnimi človeškimi očmi in z negotovim dotikom človeških rok vsaj zaslutil podnožje Božje slave in njegovega veličastva.

Mojster Plečnik je ponesel slavo slovenske genialnosti in občutka za umetnost v mnoge evropske države. Pa vendar je najlepše cerkve in srčne stavbe postavil prav doma. Vredno je v tem letu poromati po njegovih cerkvah od Ljubljane do Prekmurja. 

Meni sta dve Plečnikovi cerkvi – sv. Antona Padovanskega v Beogradu in »bela golobica« v Bogojini – na najlepši način odkrili, kar pravi dober poznavalec Plečnika, duhovnik mag. Anton Berčan, da vernik še ni umetnik in da tudi umetnik ni že sam po sebi vernik. 

Je pa res, da v umetnosti tako kot skoraj v nobeni drugi dejavnosti pride do izraza notranjost duše umetnika.

Plečnik je najlepše cerkve in srčne stavbe postavil prav doma.

Zmeraj me je navduševal stavek velikega pisatelja Dostojevskega, da bo lepota rešila svet, a sem ga razumela šele, ko sem prebrala celotno poved: Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet. Kristusova lepota je rešila svet! 

Lepota, ki jo je Avguštin opisal kot »večno davna, večno nova«, ki je v samem človeku, a se ta, nelep, žene za stvarmi, a ne išče Stvarnika. Po sakralnih delih pa lahko dobro občutimo lepoto Plečnikove duše in se poglobimo v njegovo duhovnost. 

Zorel je kot pšenični klas, ki je dobil korenine v verni družini in sta mu bila starša dva svetnika z enim izmučenim telesom, toda z dvema celima kriloma, kot ju je sam opisal. 

Skozi življenje je potem odraščal sredi burnih dogodkov, vrvežev velikih evropskih mest, da bi bil v svoji starosti po novi oblasti v svoji domovini stisnjen v mali bogkov kot: »Boga so v kot postavili – torej smo dolžni ustanoviti mu v svojih stanih in domovih kar se da lepi 'Bohkov kot'/ kako lepa naloga!«

V Plečnikovem letu zato ni največji izziv obiskati čim več njegovih večno lepih umetniških del, ampak v sinodalnem letu čim bolj spoznati lepoto Plečnikove duše.

Besede, ki najbolj odkrivajo to lepoto, so te, ki jih je napisal svojemu bratu Andreju duhovniku: »Kadar pa Boga v rokah držiš, prosim te – reci mu, da sem grešnik – reci mu, da ne maram denarja – reci mu, da ne lažem – no, on to dobro ve – da naj moji želji življenje da: fantazijo – moč in ponižnost naj vsadi v me, da bodo moja dela v čast Njegovo. Kakršna dela mi hoče dati – boljša naj bodo vedno v čast Njegovo.«

Sv. Avguštin pravi: Naše življenje je vaja v hrepenenju. Takšno hrepenenje da vernim umetnikom krila, da nikoli ne izgubijo navdiha in so zmeraj znova sveži izviri, ob katerih hladimo svojo žejo mi, navadni ljudje. 

Zaradi tega hrepenenja je znal mojster Plečnik preliti lepoto svoje duše v kamen, marmor, železo, bron, kamen, cerkve, mostove, v kelihe, križe … To je res lepota, ki ne mine nikoli.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (8/2022). 

Kupi v trgovini

Novo
Skrita moč prijaznosti
Duhovna rast
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh